Per Petterson: Moški na mojem mestu

+ + + +

Žalost tostran sanj

Norveški pisatelj Per Petterson (1952), ki je bil pred leti čtivo za maturitetni esej z romanom Konje krast, ta se je dogajal v času druge vojne na Norveškem, se tokrat loteva prebolevanja. Potem ko so pisatelju na goreči ladji, ki je seveda vsesplošno znana nesreča in pobere na ta račun precej sočutja pri soljudeh, umrli vsi najbližji, njegova primarna družina, se žena s tremi hčerami odseli. S puncami se najprej še redno sestajajo, dokler enkrat iz jeze ne zavijuga v jarek z njimi vred; potem se obiski razdredčijo.

Moški na mojem mestu je naslov, ki ga Petterson povzame po filmu, njegov protagonist rad hodi celo na boksarske filme, zaradi očetovega športnega udejstvovanja, in tudi na vse druge, hkrati pa že takoj popiše občutke nepristnosti in odvečnosti. Vse to pesti zdaj samskega, vedno bolj samskega pisatelja skozi celoten roman, potika se po lokalih in ženske ga potem povabijo k sebi, tudi zaradi nekakšne pisateljske slave, zapleta se v prepire med popivajočimi pari in kakšno dobi na gobec, potem je videti še slabše in ga hčere še bolj neizprosno motrijo.

Vozi se po zasneženih cestah na Švedsko, kjer edino lahko bere, spi v avtu, ker ga postelja s svojo polovično praznino zlepa ne zaziba v spanec. Nasploh je to popis severnjaške samote, ki je ne prebijejo niti prijazni sosedje in občasno koketiranje z osamljenimi ženskami vseh vrst.

Petterson je popisovalec nordijske depresivnosti. Tu so mračne ulice ali svetloba, ki niti ponoči ne izgine, spreminjanje tradicionalne krajine, ki prinaša tudi izumiranje tradicionalnih poklicev in sploh proizvodnje, ulice, izpraznjene ljudi in življenja, posebej v urah pisateljske samote; vse to močno zaznamuje to pisanje.

Ne gre zgolj za še eno knjigo o pisateljski blokadi, o neuspešnem in neosredotočenem poskusu, da bi opravljali vsaj poklic, če je šlo že vse drugo navzdol, Petterson se ciklično in včasih na preskok ukvarja z vsem, kar ga je pripeljalo v stanje izločenosti in trajne bolečine ob zavedanju izgube, pri tem pa obnovi celotno življenjsko zgodbo, od spominov na starše in brate, ki so vsi zgoreli na isti dan, na zakon in na hčere, njegovo veselje in uteho, do katerih kar naenkrat ne zna pristopiti: molčijo drug mimo drugega, bojijo se spraševati, bojijo se vsega, kar se dogaja, predvsem iz strahu pred mamo. Tej očitno ne gre nič bolje, čeprav ji barvit način življenja pisatelj zavida: on je siv, v starem mornarskem plašču, mrk, škrt z besedami, vendar ni nedovzeten za vse, kar se godi zunaj in okoli, in žena ima recimo bolj živahne in vesele prijatelje. Natančno in z uvidom v nepregledne meandre psihe spisan roman se konča s pozivom k odgovornosti in večji aktivnosti. Takrat se nam zazdi, da se mračno obdobje izteka.