Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko

+ + + +

Takih ne delajo več

Vesna Lemaić (1981) je v prejšnjih zbirkah kratke proze in krajših romanih popisovala svoje sprotno družbeno življenje, od zasedbe trgca pred borzo in taborjenja na njem, potem pa v nagrajeni zbirki Dobrodošli spregovorila o različnih vidikih sprejemanja tujcev, tudi neolepšano in realistično – recimo o kregarijah mater okoli podarjenih koles, pa tudi o organizaciji in prostovoljcih, ki so se javili za lajšanje migrantskih usod. Tokrat je v zbirki šestih zgodb Trznil je, odprla je oko angažma usmerjen v popisovanje lastne zgodbe, kakor jo vidi skozi dedove oči, in čeprav je v ospredju on, borec in kasnejši oficir, hkrati gledamo postaje na pripovedovalkini poti.

Opisovanje modrosti – ali pa neprikrite in z ničimer sprožene zlobe, kot pri Mihi Mazziniju – generacije dedov je v sodobni prozi precej, recimo v popisovanju ruralnega otroštva in odraščanja pri Suzani Tratnik ali pa v modrostih none pri kmetijskem in podobnem početju v pisanju Nataše Kramberger. Vendar Vesna Lemaić v odnosu do deda zavzame prav posebno držo, ki hkrati reflektira njen lastni, otroški in potem odraščajniški pogled. V zgodbah namreč sledi postopnemu sesuvanju dedovega sveta in njegovih vrednot; ob branju časopisov vedno bolj zmajuje z glavo, saj se vračajo duhovi iz preteklosti, pa naj gre za ustaštvo ali pa sestrino versko vznesenost. Da o tem, da ga poskušajo opetnajstiti razni akviziterji, misleč, da je star, sploh ne govorimo – neki drugi časi, neki drugi klinci, vse narobe.

Vesna Lemaić vsako od zgodb uvrsti v posebno atmosfero, enkrat je to situacija, povezana z izginulo hladilno skrinjo v bloku, kjer je ded predsednik hišnega sveta, drugič je to veselica ob rojstnem dnevu v lovskem domu, kjer so trofeje zamenjale oborožene živali v frakih in se lovcem zdi zamalo, posebej še, ko se prašiček noče speči in morajo intervencijsko poseči po roštiljski klasiki, čevapih. Ali pa je dedov obisk samo izgovor, da pripovedovalka pove kaj o svojem čaranju; na črno preganja duhove iz stanovanj, prižiga žajbelj in tolaži prestrašene – vendar reklamacij ne upošteva.

Zgodbe o odraslih so priložnost za popisovanje lastnih težav in tesnob, strahu pred brezposelnostjo in nezaposljivostjo, spogledovanja, po zgledu prijateljev, z delom v tujini, emigracijo, mamljivim in polnim življenjem kje drugje, namesto pretežno neustreznih preživetvenih strategij. Ob neugodnih dedovih starostnih izkušnjah tako stojijo izkušnje tistih, ki v družbeno življenje šele vstopajo, vendar jih duši ista sprememba vrednot in se ne znajdejo – če pa se, jih muči občutek krivde.

Vesna Lemaić šestdelno zbirko izpiše kot spomine, pa vendar tudi pričevanje o lastni pasivni in opazovalni drži, ki pridobiva vse večjo zavzetost in aktivnost, skozi številne zamolke in z romanjem v dedov zavičaj, v mesto mitskih začetkov, kjer je vse narobe in je vojna pustila sledi, ki se ne bodo nikoli zacelile. Vse to je spisano spretno, pomenljivo, z izbranimi ozadji in duhovitim uvidom v značaje in njihova prekoračenja.