Marc Bloch: O zgodovini, spominu in lažnih novicah 

+ + + +

Refleksije, kaj počne zgodovinar pri svojem delu.

Bloch (1886–1944), eden od ustanoviteljev znamenite analovske šole in avtor številnih zgodovinskih del, tokrat, žal, le z drobno knjižico zapiskov in predavanj, ki je izšla pol stoletja po njegovi smrti.

Zdi se enostavno – viri so temelj, velja jih le zbrati in na njih postaviti študijo. Toda kaj, kadar imamo tri različne vire, ko dva nasprotujeta tretjemu? Večina zmaga? Nikakor, zgodovinarja mora odlikovati trud, da jih pretehta s širšim premislekom. Recimo spomini vojaka na dolgoletni statični fronti. »Živci so napeti, domišljija pretirano vzburjena, občutek za resničnost omajan.« – Je izmučeni vojak z vznemirjenim srcem, ki je bival v zaprti družbi strelskega jarka, sposoben metodičnega dvoma? Predvsem pa gre k slabemu spominu prišteti še slabo pozornost. Ta se ravna po pravilu, da ne zaznavamo običajnih stvari, pozorni smo na stvari, ki nas močno iznenadijo. A tudi spomin ni enostavna kategorija, obstaja več spominov: družinski, verski, razredni in še drugi. Človek pač ni nepopisan list, ampak del širših struktur.

Danes posebej privlačno poglavje o lažnih novicah ne zadeva toliko časnikov, temveč govorice. Avtor piše o vojnih novicah, ki so po definiciji vprašljive zaradi več ravni cenzure. Sam je z izkušnjo tedanjega vojaka analiziral francoske v prvi svetovni vojni. In prišel do sklepa, da bi morali zgodovinarji po vsaki vojni napraviti preiskavo lažnih novic o vojni.

Filozof Naess se je po letu 1945 spraševal o norveških v zvezi z nemškimi okupatorji, danes in jutri so to vojne v Siriji, Ukrajini, Izraelu etc.

Bloch pač ni sprejel dejstva, da je »sovražnik« edini vir lažnih novic.