Dr. Špelca Mežnar / »Odločitve ustavnega sodišča o razmerju med javnim in zasebnim utegnejo povzročiti razgradnjo javno financiranih socialnih sistemov«

Špelca Mežnar je bila, ko je bila imenovana za ustavno sodnico, med mlajšimi; imenovana je bila nekaj mesecev za tem, ko je izpolnila zahtevani pogoj, dopolnjeno starost 40 let. Danes, sedem let kasneje, sodi med najbolj izkušene sodnike oziroma sodnice in bo tudi naslednja sodnica sedanje sestave, ki bo zapustila ustavno sodišče. Za Mladino je spregovorila o pomembnih ustavnih odločbah, od katerih jih je več napisala tudi sama, in o aktualni razpravi o pravici do splava, ki jo šteje med najpomembnejše pravice. Opozorila je tudi na skrb zbujajoč trend razgradnje javnih sistemov in s tem socialne države, ki ga poganja prav ustavno sodišče s svojimi odločbami.

Vaš devetletni mandat ustavne sodnice se v bistvu že zaključuje, odhajate čez dve leti. Že pogledujete nazaj, delate zaključni račun? 

Res sem se zalotila, da zadnje čase počnem tudi to. Nekako delam analizo za nazaj in se pripravljam na konec mandata. Ampak z dobrimi občutki.

Kaj pa vas navdaja z dobrimi občutki?

Na to lahko pogledamo z dveh zornih kotov. Eden je, na kaj sem osebno ponosna, torej nase kot na sodnico ali recimo poročevalko v posameznih zadevah. Ustavno sodišče pa je timski organ in uspešnost nekega sodnika se ne meri zgolj po tem, koliko ločenih mnenj je napisal, kako odmevna so bila ali koliko sodnikov mu je uspelo prepričati v svoje videnje zadeve, ko je bil poročevalec, ampak tudi, koliko je ustavnemu sodišču kot celoti v času njegovega mandata uspelo držati smer varstva človekovih pravic, ki jo sodnik sam podpira. Drugače rečeno, koliko ti uspe nasploh s svojimi mnenji prepričati kolege sodnice in sodnike. Sama sem tudi v tem drugem pogledu, ki je zame pomembnejši, zadovoljna. Zdi se mi, da je ustavno sodišče v tem času sprejelo malo odločitev, nad katerimi bi bila globoko razočarana ali bi v temelju spreminjale naš ustavni red ali pa tok varovanja človekovih pravic, v katerem pluje naše ustavno sodišče že 30 let.

Personalno sestavo, v kateri sedite, nekateri označujejo za preveč levo usmerjeno. 

Srečo imam, da delujem v sestavi, v kateri se počutim dobro in je v njej večina sodnikov takih, da z njimi delim svetovni nazor oziroma vrednote, vendar sama tega svetovnega nazora ne vidim kot levičarskega. Se pa zelo nerada svetovnonazorsko opredeljujem, ker se mi to zdi pravica javnosti. Ko enkrat opravljaš to funkcijo, je javnost edina, ki te ima pravico označiti za levo, desno, liberalko, konservativko, skrajno, zmerno sodnico ali karkoli pač že. Sama lahko zelo iskreno povem, kakšne in katere pravice zagovarjam, in na podlagi tega si lahko javnost ustvari mnenje. Je pa ta možnost podana že ob javni predstavitvi kandidata ali kandidatke za ustavno sodnico, ki pa je po mojem mnenju novinarji ne izkoristijo dovolj dobro. Takrat se mi zdi pravi trenutek, da se kandidat podrobno izpraša, in to konkretno, kakšne poglede ima na posamezne ustavne pravice, načela in vrednote.

Ampak takrat imajo kandidati že zagotovljeno podporo političnih strank za izvolitev, gre zgolj še za malo medijskega šova, mar ne?

Tudi če to drži, ne bi rekla, da je nepomembno kandidata povprašati po njegovih pogledih na ustavne pravice. Eno tako vprašanje za posameznega kandidata ali kandidatko za ustavno sodnico je: »Ali menite, da je v 55. členu ustave nedvoumno vsebovana pravica do splava?« Odgovor lahko zelo jasno razgali odnos kandidata do tega vprašanja. Seveda se ljudje lahko kasneje tudi premislijo, a bo to gotovo težje, če so o tem morali spregovoriti na predstavitvi. Mene o vsem tem ni tedaj nihče nič vprašal.

Morda zato, ker bi vi očitno povedali, kaj mislite, navadno pa bi dobili izmikanje in izgovore, da se o tem ne gre vnaprej opredeljevati, da se ne bi prejudiciralo morebitno odločanje v takšni zadevi in podobno. 

Seveda se to lahko zgodi, a tudi to že veliko pove o posameznem kandidatu ali kandidatki za ustavnega sodnika.

To, da kdo ženske, ki se odločimo za splav, objokuje v imenu svobode izražanja in varstva »naših«, »slovenskih« otrok, je preprosto nekulturno, nizkotno in nesprejemljivo.

In kaj bi odgovorili novinarju, ki bi vas vprašal po vašem svetovnem nazoru? 

Javnost, leva, desna, katerakoli pač, si ima pravico ustvariti mnenje o meni. Ne mislim ljudi prepričevati v to ali ono smer. O meni govorijo odločbe, moje glasovanje, moja ločena mnenja in javni nastopi. O svojih stališčih in vrednotah sem bila vedno pripravljena javno govoriti. Mnenje, ali je to levo, desno ali kje vmes, pa je stvar vsakega posameznika.

Za tiste, ki ne berejo odločb ustavnega sodišča, katere so te vrednote in stališča, ki vas določajo?

Sem odločna zagovornica ustavne pravice do splava, podpiram izenačitev pravic glede zakonske zveze in posvojitve, sem zagovornica pravice do zasebne lastnine ter svobodne gospodarske pobude, a hkrati tudi glasna podpornica močne socialne države, ko gre za javno šolstvo in javno zdravstvo. Skrbi me regresija človekovih pravic. Sem zagovornica svobode izražanja, a z jasnimi mejami tam, kjer se začenja dostojanstvo drugih in kjer netimo sovraštvo v družbi. Kar se kazenske zakonodaje tiče, pa nisem med tistimi, ki so zagovorniki širokih pravic obdolžencev, in sem zagovornica močnega javnega interesa, ko gre za pregon kaznivih dejanj. Ko gre za varstvo otrok, na primer za ureditev stikov s starši ali odvzem otrok, sem bolj zagovornica pravic in koristi otrok kot pa pravice do družinskega življenja biološkega starša. Sem zagovornica odvzema otrok iz družine, ko se pokaže, da je tam kaj narobe – raje kdaj morda prehitro, kot pa da čakamo predolgo.

Vrniva se k odločbam. Katere so vam največ pomenile, morda tiste »vaše«, v katerih ste bili sodnica poročevalka? Na katere ste najbolj ponosni? 

Gotovo na odločbo o izenačitvi pravic istospolnih parov s heterospolnimi, ko gre za poroke, kjer sem bila tudi poročevalka. To so sanje liberalnega sodnika, da lahko v nekem zgodovinskem trenutku, ki to omogoči, zastopa takšno pozicijo in jo uresniči z zelo lepo in udobno večino. Tudi odločanje o zakonu o tujcih v nekem čisto drugem času je bilo velika preizkušnja. Stališč v prid pravicam ni bilo enostavno zastopati, ko je bilo na mejah veliko tujcev. Ne zatiskam si oči, migracije pred nas postavljajo velike izzive in široko odpiranje vrat brez odgovorov, kaj bo to pomenilo, tudi zame ni sprejemljivo. Tedaj smo bili na preizkušnji, ali ohranjati visoke standarde varstva, ko gre za prosilce za mednarodno zaščito, in smo jih ohranili, in na to sem ponosna. Ponosna pa sem še na odločbo o pravici do doma, ki smo jo tudi prvič definirali v praksi, jo priznali na ustavni ravni in prinaša krepitev socialne države. Vendar ni korektno, da bi si kot poročevalka lastila zasluge za te odločbe, ker pri nas največ strokovnega dela opravijo odlični strokovni sodelavci in sodelavke. Predvsem oni imajo velike zasluge za odločbe, na katere sem tudi sama lahko ponosna.

O zakonu o tujcih, ki je ponovno uvedel možnost začasnega splošnega suspenza pravice do azila, boste v kratkem morali ponovno odločati. 

V tej zadevi nisem poročevalka in z njo še nisem seznanjena, saj še ni prišla na vrsto, in o tem niti ne morem govoriti.

Gotovo pa je tudi kaj, na kar niste prav ponosni. V katerih primerih po vašem mnenju ustavno sodišče ni odigralo vloge varuha pravic, pa bi jo moralo? 

To je predvsem niz odločb, ki se dotika razmerja med javnim in zasebnim ter v zvezi s tem socialne države. Zlasti gre za odločbe o koncesijah v šolstvu in zdravstvu. Kar se slednjega tiče, recimo odločba o tem, ali si koncesionarji v zdravstvu lahko izplačujejo neomejene dobičke iz koncesij. Koncesije seveda predstavljajo prispevke iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih moramo plačevati vsi in so strogo namenski, namenjeni so za naše zdravje. Odločitev, ki je dovolila to izplačevanje dobičkov iz naslova koncesij, je začela res slab trend. Še posebej zato, ker je sprožila tok več zadev, o katerih še ni, vsaj ne o vseh, odločeno in utegnejo povzročiti razgradnjo javno financiranih socialnih sistemov v Sloveniji, ki morda ne delujejo odlično, a še vedno dovolj dobro, da bi jih bilo treba ohranjati.

Govorite o koncesionarjih v lekarništvu in šolstvu, ki zdaj zahtevajo isto? Se torej strinjate, da je ustavno sodišče z odločitvijo o izplačevanju dobičkov iz koncesij dalo signal koncesionarjem na drugih področjih, naj to zahtevajo še oni? 

Točno to. Odločitev je bila sprejeta soglasno, kar je zanimivo v luči poenostavljene razprave o levih in desnih ustavnih sodnikih. Sama sem bila sicer pri odločanju o koncesijah v javnem zdravstvu izločena, sledila je podobna odločba o lekarnah, kjer priznam, da obžalujem svoj glas, ki je šel v enaki smeri kot pri koncesijah v zdravstvu.

Nedvomno je dopustno nasprotovati ustavnim pravicam, na primer zasebni lastnini, svobodni gospodarski pobudi, tržnemu sistemu ali pa pravici do splava.

Glede na to soglasno odločitev bi prav lahko rekli, da na ustavnem sodišču ni niti enega levega ustavnega sodnika. 

Če bi gledali samo to odločitev, potem verjetno res. Oziroma da vsaj med njimi ni zagovornikov socialne države in pravice do zdravstvenega varstva, ki je ustavna pravica.

A v družbeno odmevnih zadevah ste redko soglasni. Pred leti je bila personalna sestava takšna, da je moška večina v pomembnih zadevah preglasovala in nekako ustrahovala žensko manjšino. Danes s tem ni težav? 

V sedanji sestavi sodnikov ne bi toliko delila po tej ločnici, gre bolj za osebnostne lastnosti. Moram biti iskrena, sama imam gotovo tudi precej »moških« lastnosti, znam biti zelo neprijetna sogovornica, ostra in agresivna. Mogoče tudi zato ne čutim težav v razpravah z moškimi. Drznila bi si reči, da imamo podobne lastnosti bolj ali manj vsi sedanji sodnice in sodniki. To je funkcija, za katero so potrebni ljudje, ki so odločni, ki si upajo odločiti in sprejeti odgovornost za svojo odločitev ter tudi za svoje napake. Kdor ima težave z odločanjem, ni pravi kandidat za to službo.

A gotovo je bilo tudi vam kdaj težko pri odločanju v konkretnih zadevah in ste bili v stiski?

Seveda. Pri odločanju o zakonu o tujcih je bilo kar nekaj trenutkov, ko je bilo stanje skorajda nevzdržno. Predvsem zato, ker smo se postopkovno z zadevo ukvarjali čisto predolgo in prelagali končno odločitev. Pa tudi zato, ker so tedaj prvič zelo očitno vlogo v internih razpravah igrala nekatera politična ozadja, o katerih podrobneje ne morem govoriti zaradi zaveze zaupnosti. Zelo naporno in konfliktno je bilo tudi odločanje o celotnem sklopu zadev, povezanih s koronskimi ukrepi. Tedaj me je najbolj motil po mojem metodološko napačen pristop, da smo po vsebini presojali podzakonske akte, ki so omejevali neke pravice, ne da bi se hkrati lotili presoje zakona, ki je bil tedaj pred sodiščem prav tako že izpodbijan. Na nas je tedaj negativno vplivala epidemija kot taka, delo od doma, pa tudi tedanji politični položaj, ki nikakor ni bil rožnat. Tretja zadeva, pri kateri sem tudi kar trpela, je bila presoja zakona o RTV. Psihološko je bilo to obdobje zelo zahtevno, zaradi notranjih in zunanjih dejavnikov smo bili pod hudim pritiskom. A ustavni sodnik mora pač imeti debelo kožo. Če te vse to preveč prizadene, ni dobro.

Zdi se mi, da se vas različni pritiski ne dotaknejo ravno kaj prida. 

Ne, mislim, da res ne. A ne gre za to, da sem tako pogumna, ampak da imam v tem pogledu pač srečo z nekaterimi osebnostnimi lastnostmi.

Potem vas tudi ni prizadelo, ko so desni mediji pisali, da ste sodniku Roku Svetliču tako rekoč zvili roko, da je ostal na seji in tako omogočil sklepčnost in preklic začasne odredbe za zakon o RTV in s tem začetek urejanja razmer na politično ugrabljenem javnem mediju? 

Res ne bi mogla kateremukoli sodniku ali sodnici fizično ali kako drugače preprečiti, da zapusti dvorano. Sem pa bila zagotovo ostra, ker se mi je tedaj zdelo – in še vedno se mi zdi – popolnoma nezaslišano, da bi ustavni sodniki v kakršnemkoli položaju resno razmišljali, da s svojo neprisotnostjo na seji onemogoči neko odločitev. To je zame nevredno te funkcije.

Ampak dva sodnika sta naredila točno to. Klemen Jaklič na sejo ni niti prišel, Marko Šorli pa je pred glasovanjem vstal in sejo zapustil. 

To je vaša ocena, jaz o tem javno ne bom govorila.

Ustavni sodnice in sodniki ste samo ljudje. Verjetno so razmere podobne kot v katerikoli drugi službi. Se tudi tu sklepajo prijateljstva in so na drugi strani zamere in sovraštvo?

Sama sovraštva ne čutim do nikogar na tem sodišču, tudi prav globokih zamer ne. Gotovo pa so nekateri slabi občutki, ki ostajajo, in lahko, da bodo trajni. Služba ustavnega sodnika je pač po naravi stvari v nekaterih trenutkih konfliktna. To je smisel tega dela, postaviti devet ljudi z razmeroma različnimi pogledi in pričakovati od njih, da bodo nazadnje sprejeli neko odločitev. Ravno v tej izmenjavi pluralnih mnenj naj bi se interesi uravnotežili. So dobri in slabi časi, slabe je treba prebroditi, znati tkati kolegialne odnose, vztrajati pri kulturnem dialogu, tudi kadar se na seji s kom spreš. Na drugi strani pa se prav tako zgodi, da med sodelavci dobiš nove prijatelje, in to je krasna stvar. Tudi sama nekatere sodelavce štejem med prijatelje.

Pravice migrantov, prosilcev za azil, so v zadnjem desetletju kar na udaru in lahko rečemo, da na tem področju tudi evropsko sodišče za človekove pravice znižuje standarde.

Čas epidemije, pravite, je bil zahteven. Če odmislimo nesmiselne kritike ustavnega sodišča, da je z odločbami ogrožalo življenja, se je dalo vaše tedanje aktivnosti videti na dva načina. Na eni strani, da ste bili neodločni in da se je na odločitve čakalo predolgo, in na drugi, da ste bili vi in redno sodstvo pravzaprav edini del državnega aparata, ki je tedaj do neke stopnje še varoval človekove pravice. Vendarle niso bila tega sposobna prav vsa ustavna sodišča, nekatera so stala ob strani politični oblasti ne glede na smiselnost ali sorazmernost posegov v pravice ljudi. 

Kar se tiče kritik, da smo predolgo odlašali s prvimi resnimi odločitvami, bi rekla, da so bile utemeljene. Oceno vloge, ki smo jo na koncu vendarle odigrali, pa bi prepustila javnosti, stroki in zgodovini. Zagotovo je ustavno sodišče tedaj sprejelo precej pomembnih odločitev. Recimo o svobodi zbiranja in združevanja, tudi z namenom protestov, ki je prav iz časa epidemije. Gre za eno najpomembnejših ustavnih odločb v celotni zgodovini slovenskega ustavnega sodišča. Zelo pomembna je tudi odločba, ki se je končno le ukvarjala z zakonom o nalezljivih boleznih in je sporočila, da je zakon podhranjen in ga je treba primerno popraviti. Ne smemo pozabiti niti odločitve o zaprtju šol, ki se je nanašala na negativno diskriminacijo šol za otroke s posebnimi potrebami. Njen pomen je širši od zgolj časa epidemije, saj varuje posebno kategorijo otrok, ki so še posebej ranljivi.

Ustavno sodišče je recimo policijsko uro, ki so jo tedaj uveljavile številne evropske države, ohranilo v veljavi, a vi ste v ločenem mnenju zapisali, da je šlo za nesorazmeren poseg v človekove pravice. 

Že tedaj in tudi sedaj se je težko pogovarjati o zadevah, povezanih s covidom, saj je bil to poseben čas, nekoliko primerljiv z  izrednimi, skorajda vojnimi razmerami, ko marsikaj ne deluje, kot bi moralo …

… ker je bil to čas precejšne psihoze? 

Tako je. Tedaj je bilo res težko oporekati policijski uri, saj je bila uvedena v polovici Evrope. Primerjala sem policijske ure v tujini in pri nas in po mojem prepričanju je naša vlada določila zelo malo izjem, zaradi katerih je bilo v času policijske ure dopuščeno zapustiti bivališče. Pri nas je bila policijska ura zelo stroga in točno na tej točki se pozna razlika med posameznimi policijskimi urami in sorazmernostjo oziroma nesorazmernostjo ukrepa. Če ima posameznik pravico, da gre v času policijske ure sam na zrak na sprehod, tek, je to nekaj povsem drugega, kot če te pravice nima. Pri nas ta in podobne izjeme niso bile dopuščene. In kar je še pomembnejše, policijska ura je tako invaziven poseg v ustavne pravice, da morajo biti primarna merila za izrekanje tega ukrepa nujno določena v zakonu. Teh meril zakon o nalezljivih boleznih ni vseboval. Slovenski sistem sicer pozna (in je že tedaj poznal) podoben ukrep v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, ko je dopustno prepovedati gibanje na nekem območju zaradi javne varnosti, in tam so opredeljena merila, kdaj je ta ukrep mogoče izreči, in celo sodno varstvo zoper ukrep, mogoče je vložiti upravni spor.

Čas epidemije je bil težak z vidika človekovih pravic, a tudi sicer doživljamo opazno regresijo človekovih pravic, predvsem pravic žensk, celo v tako imenovanem zahodnem svetu. 

Res ponekod opažamo regresijo temeljnih pravic. V Sloveniji sicer o tem še ne moremo govoriti, ne glede na razpravo, ki teče v javnosti ali v civilni družbi. Tudi bi težko govorili o resni regresiji pravic znotraj sistema, ki ga varuje Evropsko sodišče za človekove pravice. A na nekaterih področjih bi zagotovo lahko govorili o zametkih regresije. Pravice migrantov, prosilcev za azil, so v zadnjem desetletju kar na udaru in lahko rečemo, da na tem področju tudi sodišče za človekove pravice znižuje standarde. Prav tako pa se dogaja, da se predvsem v vzhodni Evropi spreminjajo ustave z namenom preprečevanja izenačevanja pravic istospolnih in raznospolnih parov, tudi to je regresija pravic. Ta nevarnost je realna in je del širšega fenomena širitve populističnih in nevarnih neokonservativnih gibanj, ki zagovarjajo retradicionalizacijo in repatriarhalizacijo družbe. Po drugi strani je treba priznati, da na našem območju živimo v svetu, kjer ženske še nikoli nismo imele toliko pravic in tudi moči kot danes. V Sloveniji imamo prvo predsednico republike, prvo predsednico državnega zbora, na sodišču sedimo tri močne ustavne sodnice, prvič v zgodovini imamo predsednico Evropskega sodišča za človekove pravice, predsednico evropske komisije, parlamenta … Je pa treba biti zelo pozoren na signale, ki prihajajo od drugod. In signal, ki je iz ZDA prišel z odločitvijo vrhovnega sodišča, s katero je to izničilo federalno pravico žensk do splava, je v mojih očeh izjemno tragičen dogodek za pravice žensk in človekove pravice nasploh. To kaže na trend, ki je izjemno nevaren.

In hkrati zgolj potrjuje, da pravice niso nekaj samoumevnega. 

Doslej se res nismo resno spraševali o obstoju pravic, saj smo doseženo raven varstva posamezne pravice šteli za samoumevno. Zdelo se je, da se razvoj človekovih pravic sicer lahko ustavi, ne more pa nazadovati. Zdaj vidimo, da se to lahko zgodi zelo hitro in preprosto, in to v državi, ki smo jo nekoč imeli za zgled demokracije. Vse, kar je treba, je pet glasov na ustavnem (vrhovnem) sodišču. Moramo se vprašati, zakaj se je to zgodilo, ker zgodilo se je na legitimen način. Odločitev je sprejelo isto vrhovno sodišče, kot je sprejelo odločitev iz leta 1973, da se pravica do splava prizna. Vmes so bili že poskusi odpraviti to pravico, a so konservativni sodniki prispevali potrebne glasove, da se je ohranila. Šteli so, da je vztrajanje pri doseženi ravni človekovih pravic pomembnejše od lastnih pogledov na neko pravico. Tu bi opozorila na odločbo našega ustavnega sodišča, ko je sedanja sestava že tretjič odločala o financiranju zasebnih šol oziroma o vprašanju, ali mora država zagotavljati financiranje tudi zasebnim osnovnim šolam, torej tistim, ki sicer izvajajo javno priznan osnovnošolski program, a nimajo koncesije in niso del javne mreže. Gre za primer spoštovanja že dosežene ravni človekovih pravic v našem ustavnem redu. Poenostavljeno rečeno je prva sestava rekla, da ustava ne zahteva državnega financiranja zasebnih šol. Sestava, ki je sledila, je to odločitev spremenila in rekla, da država mora zagotoviti financiranje. Sedanja sestava je bila pred vprašanjem, ali to odločitev spoštovati in vztrajati pri doseženi stopnji ustavnega varstva za otroke teh šol, čeprav se številni med nami s tem nismo strinjali, ali ne. Odločili smo se ohraniti raven teh pravic. Sama se intimno s tem nisem strinjala, a se mi je pomembnejša od vsiljevanja svojega mnenja zdela ohranitev teh pravic in spoštovanje naše pretekle prakse.

Marsikdo si z lahkoto predstavlja zgolj malenkost drugačno sestavo ustavnega sodišča od sedanje, ki ne bi imela pomislekov glede dosežene ravni pravic, ko bi morala odločati o pravici do splava. 

Da, zato je dandanes še posebej pomembno, kdo so ljudje, ki so imenovani za ustavne sodnike in sodnice. Seveda bi se tudi to lahko zgodilo. A za zdaj se mi zdi, da so možnosti majhne. Trenutno veljavno zakonsko ureditev bi teoretično lahko izpodbijal varuh človekovih pravic, a si upam špekulirati, da tega ne bo storil. Sploh ne do tedaj, dokler bo v naši zavesti jasno, da je ob nastanku ustave 55. člen nesporno obsegal pravico do splava. O tem obstajajo številni uradni dokumenti. Ta člen je bil pri sprejemanju ustave daleč najbolj težaven, in sicer ravno zato, ker se je bilo treba zediniti, da vsebuje tudi pravico do splava. Pomembno je prav tako razumeti, da gre tu za kontinuiran razvoj iz časa nekdanje Jugoslavije, ko smo že leta 1977 dobili zakon, ki je ženskam omogočil varen splav.

Odločba o svobodi zbiranja in združevanja, tudi z namenom protestov, je iz časa epidemije. Gre za eno najpomembnejših ustavnih odločb v celotni zgodovini slovenskega ustavnega sodišča.

No, to vprašanje bi lahko na ustavno sodišče naslovil tudi državni zbor.

Res je. A poslanci so zelo pragmatični ljudje, in dokler je javno mnenje tako visoko v prid pravici do splava, bi bilo takšno početje zelo neoportuno.

Pravica do splava je te dni spet aktualna tudi v Sloveniji. Aktivnosti, pohodi in molitve nasprotnikov splava so vedno številnejši, vedno bolj napadalni, nasilni. V razpravi je po svoje sodelovala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. 

Pozorno sem spremljala to razpravo. Razprava o pravici do splava je za ženske vedno tudi osebna, ne le pravna ali politična. Pravica do splava zadeva to, kar je za žensko najbolj sveto in temeljno, naše telo in zdravje, naše otroke, naše življenje, naše dostojanstvo, našo enakopravnost in svobodo. Zato  je treba najprej sprejeti, da to ne more biti neka povsem objektivna in tehnična razprava. Pravica do splava in do življenja se ne izključujeta. Ženske, ki zase terjamo pravico opraviti splav, imamo otroke. Seveda je treba spoštovati svobodo izražanja tudi, ko gre za nasprotovanje ustavnim pravicam. Nedvomno je dopustno nasprotovati ustavnim pravicam, na primer zasebni lastnini, svobodni gospodarski pobudi, tržnemu sistemu, pravici do splava … Zdi se mi pa nedopustno, če je del te razprave obsojanje, zasramovanje, pomilovanje ali žaljenje žensk ali kogarkoli, ki je uresničil ali uresničuje svoje ustavne pravice. Tega ne sprejemam. Molitve za mrtve otroke in podobni pritiski na ženske pred porodnišnicami so prav to. Na ustavno pravico do splava bi morali biti ponosni, gre za izjemen dosežek generacij naprednih in modrih ljudi, pretežno žensk, ki so živele in delale pred nami. Ob obiskih in srečanjih tujim kolegom in kolegicam pogosto s ponosom omenim dve slovenski ustavni posebnosti: svobodo odločanja o rojstvih otrok in pravico do pitne vode. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi bili sprejeti drugače kot z občudovanjem in zavistjo.

Regresija pravic je realna in je del širšega fenomena širitve populističnih in nevarnih neokonservativnih gibanj, ki zagovarjajo retradicionalizacijo in repatriarhalizacijo družbe.

Predsednica republike je obsodila iztikanje zastavic, ki so jih nasprotniki pravice do splava zatikali na ljubljanskem Kongresnem trgu v spomin na s splavom pobite slovenske otroke. 

Pravica do splava se je razvila kot odgovor na številne medicinske zaplete, ki so jih doživele ženske, ki so se bile prisiljene zateči k nevarnim in nelegalnim postopkom prekinitve nosečnosti. Varen medicinski splav je izjemna civilizacijska pridobitev, za zdravje in življenje žensk in tudi kot jamstvo njihove svobode in enakopravnosti. Mislim, da je s tem, ko je predsednica republike iztikanje zastavic označila za nekulturno izražanje mnenja, postavila letvico kulture dialoga zelo visoko. Zato mora slediti vprašanje, ali je kulturno to, kar slišimo od nasprotnikov pravice do splava. Je obsojati ženske, da z uresničevanjem svoje ustavne pravice usmrtimo svoje otroke, res v skladu s kulturnim dialogom? In naprej: je kulturno razpravljati, da so mrtvi otroci težava le, če gre za Slovence? To, da kdo ženske, ki se odločimo za splav, objokuje v imenu svobode izražanja in varstva »naših«, »slovenskih« otrok, je preprosto nekulturno, nizkotno in nesprejemljivo.