Komentar / Tiho?

Janko Lorenci

27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Kolumna

Zdi se, kot da povsod okoli nas divjajo ali tlijo vojne. Nekakšna katarza, ki je sledila veliki moriji druge svetovne vojne in v kateri so rekli vojni »nikoli več«, je pozabljena, vojne znova postajajo sprejemljivo sredstvo za doseganje ciljev. Nanje se navajamo kot na življenje s covidom. A virus je mutiral v nedolžnejše oblike, vojne pa kvečjemu nasprotno.

Ta čas se vse vrti okoli vojn v Ukrajini in Izraelu/Palestini. Prvi ni videti konca, a še ostaja »pod nadzorom«. Toda če bo ena ali druga stran začela izgubljati, lahko zapoje celo jedrsko orožje. V tej luči sta sedanji vojaški pat in umiranje na obeh straneh za vse vpletene očitno sprejemljiva. Navadili smo se.

Dogajanje v Izraelu in Gazi je katastrofa za Palestince in Izraelce. Izrael bo morda zatrl Hamas, toda s politiko, fundamentalistično navznoter in ustrezno agresivno navzven, ogroža samega sebe – dolgoročno si lahko obstoj zagotovi le, če ne bo živel sredi morja sovražnikov. A mirnega sobivanja s Palestinci in sosedi kljub lastni tragični zgodovinski izkušnji v resnici ne išče.

V obeh vojnah ni nihče med vpletenimi povsem nedolžen. Obe vojni se lahko geografsko razširita in dobita še hujše oblike. Obe krmita vojno psihozo in večata možnost za izbruh drugih vojn. Obe prizadevata ves svet. Obe svet vedno bolj cepita na dva bloka in rineta Zahod v razmerju do svetovnega juga v vedno večjo osamljenost. Obe prizadevata tudi Evropo in jasno kažeta, kako slepo, z veliko dvojne morale in v lastno škodo EU z uradno Slovenijo vred caplja za Ameriko.

Človeštvo se je vedno vojskovalo, vojne so očitno večne. A med vojnami nekoč in vojnami danes je dramatična razlika. Tudi vojne v preteklosti so bile klavnica, vendar v njih ni bilo mogoče pobiti in iztrebiti vsega človeštva. Zdaj je to mogoče. To dejstvo bi moralo za večno preprečiti vse vojne, saj lahko tudi majhne prerastejo v ultimativno, vedno pa, kot rečeno, krepijo vojno psihozo in ubijajo.

Kdaj bi se svet lahko, bi se moral umiriti, povezati in sodelovati? Načeloma takrat, kadar vsem njegovim delom grozi skupna velika nevarnost. Takih skupnih, globalnih nevarnosti je več, a dve sta izrazito akutni. Prva je grožnja jedrske vojne. Doslej jo je preprečeval strah pred medsebojnim uničenjem. Toda vojne imajo svoj srk, tudi jedrski – okoli Ukrajine se že rožlja s takim orožjem. Einstein je po prvi atomski eksploziji rekel, da potrebujemo svetovno vlado ali pa smo izgubljeni. Svetovne vlade ni, izgubljeni nismo, a živimo z velikim tveganjem.

Druga taka nevarnost je podnebna kriza, posebej nevarna zato, ker se zaostruje postopno in ker se ne prizna, da gre v osnovi za krizo družbe. To priznanje bi za sabo potegnilo globoke korekture družbe, ki pa jih politekonomske elite nočejo. Podnebne krize se svet ne loti pošteno tudi zato, ker vojne v kali zatirajo globalno sodelovanje. Pod črto, obe akutni grožnji, nevarni osmim milijardam duš in teles, se medsebojno

oplajata in zaostrujeta. In sprožata nov val oboroževanja, s tem pa se vojna nevarnost spet še veča – bolj ko smo oboroženi, bolj smo ogroženi. »Velike armade, ki naj bi zagotovile varnost in mir, so s samo svojo težo speljale narode v vojno,« je za zloglasno leto l914 rekel zgodovinar Taylor.

Kakorkoli obračamo, vojne so vedno zlo.

Ker ubijajo ljudi in so približek kanibalizmu. Ker nujno prizadenejo tudi civiliste, pogosto največje žrtve ali celo tarče vojskovanja. Ker so vojne praviloma vojne elit, v njih pa se vojskujejo in umirajo neelite, navadni ljudje z obeh strani. Ker so pogosto ciničen psihološki, socialni, kulturni nateg množic. Ker so pogosto zloraba patriotizma – tudi če je vojna napadalna in krivična, se je ljudstvo napadalca nerado, a vendarle udeležuje kot kanonenfuter. Ker so velikansko zapravljanje denarja. Ker s svojo dozdevno preprostostjo izrivajo naporno iskanje kompromisov in mirno reševanje sporov.

Nobena vojna ni samo moja ali tvoja – v vsako sta vedno vpleteni vsaj dve strani. Ena se res lahko samo brani, ne izziva, vendar ni sama – tu je tudi nasprotnik. Ni vojne, v kateri bi obe strani bili brezmadežno pravičen boj. V tem smislu je vojna vedno slaba in drži rek, da je najslabši mir boljši od najboljše vojne. Skratka, vojne kot pojem in kot konkretno početje bi morale obveljati za absolutno, popolnoma nesprejemljivo zlo. Tega soglasja ni. Težava je tudi v tem, da je krivda za vojno pogosto deljena, doseženi mir pa pogosto skrpucan in vodi v nove vojne.

Vsaka vojna v razdrobljeno-prepletenem svetu dodatno zastrupi ozračje in še bolj onemogoči sodelovanje, nujno za blaženje številnih kriz, od epidemij do podnebne krize. Mednarodno pravo je mrtva črka na papirju, spet velja predvsem pravica močnejšega. To je civilizacijsko nazadovanje, primitivizacija. Kot da bi prav potrebovali vojne, da bi bili po medsebojnem ubijanju nekaj časa sposobni za mir.

To zbuja dvome, ali smo res inteligentna vrsta. Kaj nam pomaga, če izumljamo vse od kolesa prek atomske bombe do umetne inteligence, ko pa se še naprej gremo vojne in s tem najbolj blaznim, najbolj pogubnim kolektivnim človeškim početjem ogrožamo celo svoj obstoj. Vojne pa se gremo v bistvu zato, ker so, enako kot podnebna kriza, predvsem kriza družbe – rezultanta velike neenakosti, uničevanja javnega in skupnega, osupljivih privilegijev redkih. Tako je v liberalnih demokracijah in diktaturah. Notranje napetosti posamičnih družb se prelivajo navzven, iščejo se zunanji sovražniki namesto notranjih škodljivcev in anomalij, svet pa je čedalje bolj kaotičen in konflikten. Najboljša pot za končanje vojn je zato trud večine za pravičnejšo družbo doma, v lastni državi.

Če pa vojna že izbruhne, gre najprej iskati mir, šele nato krivce in vzroke. Po jedrski vojni ne bo nihče iskal ne enega ne drugega. Tiho bo.