Ženske prihajajo

Ko se je priznana vizualna umetnica in profesorica umetnosti Duba Sambolec leta 1971 vpisala na študij kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in je bila nanj tudi sprejeta, je že zgolj s tem postala ena od pionirk med slovenskimi kiparkami. Bila je namreč del prelomne generacije, v kateri so bile na šest razpisanih mest poleg treh študentov sprejete tri študentke. Šele dobrega četrt stoletja po ustanovitvi akademije so na tej študijski smeri sprejeli takšno »množico« žensk, da so pomenile kar polovico generacije.

Okolje, v katero je vstopila trojica sošolk, ženskam ni bilo pretirano naklonjeno; nasprotno, odnos do žensk v umetnosti je bil dokaj odklonilen in podcenjujoč, še zlasti pa je to veljalo za kiparstvo, ki naj bi bilo po tedanjih prepričanjih posebej »moška« umetniška zvrst. A Duba Sambolec je na to udomačeno mizogino miselnost, ki je bila tedaj običajna v širšem kulturnem okolju in tudi v okolju akademije, že zelo zgodaj odgovorila, seveda skozi umetnost. In njen odgovor je bil zelo neposreden, bil je protesten in hkrati ironičen: za začetek je leta 1976 ustvarila skulpturo Ženske prihajajo!, ki jo sestavljata motor in na njem sedeča motoristka v naravni velikosti, iz česar lahko razberemo, da ženske ne le prihajajo, temveč se na sceno silovito pripeljejo na motorju.

Ta skulptura je pozneje kar nekaj let veljala za izgubljeno, v začetku tisočletja pa jo je Duba Sambolec ponovno našla in še dobro, da jo je, saj prav to delo – v nekaterih interpretacijah o feminizmu v zgodovini umetnosti v Sloveniji – velja za prvo feministično umetniško delo pri nas. Gre torej za pomembno, kapitalno delo, zato ne preseneča, da bo prav tej skulpturi poseben prostor odmerjen tudi na veliki pregledni razstavi Vedno na voljo (s podnaslovom Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije), ki jo bodo ta petek, 27. oktobra, odprli v Moderni galeriji v Ljubljani.

Kot pravi njena kustosinja dr. Martina Vovk, ki je že skoraj pol leta tudi v. d. direktorice naše osrednje kulturne institucije za vizualno umetnost, je bila umestitev tega dela na razstavo »naravnost nujna«, Duba Sambolec pa se ni zgolj uprla mizogini miselnosti. »Še pomembneje je, da je pozneje s svojo uspešno umetniško kariero v desetletjih, ki so sledila, odlično prebijala stekleni strop z lastnim delom in tudi življenjskimi odločitvami, navsezadnje z desetletji uspešnega pedagoškega dela na Norveškem dokazala, da je mogoče diskriminacijo po spolu, sicer s silovito osebno voljo in za ceno odrekanja, presegati tudi v umetniškem sistemu,« pravi Martina Vovk, ki je obiskovalcem sklenila pokazati še dve deli iste avtorice, skulpturi Delavski razred na pohodu (1976), ki je pravzaprav portret čistilke Ančke z akademije, in 1/2 Volume hanging (2010/11), ki se upira dolgi zgodovini moškega pogleda na ženski torzo.

Razstava se res ne bi mogla zgoditi ob primernejšem času. Zadnje tedne smo priča številnim javnim manifestacijam, ki pričajo, kako popolnoma si del družbe, ki se zavzema za retradicionalizacijo, želi obvladovati ženska telesa.

Martina Vovk je k razstavi Vedno na voljo sicer povabila kar 45 zelo raznolikih umetnic, umetnikov in umetniških kolektivov, ki v svojih delih obravnavajo družbeni spol in iz njega izhajajoče diskriminacije, seksizem in neenakost za ženske (in vse, ki se kot ženske identificirajo). V Moderni galeriji, pod okriljem katere deluje tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova, so se v preteklosti že večkrat ukvarjali s feminizmom oziroma s feminističnimi avtoricami, na tokratni razstavi pa so se želeli prvič lotiti kar najširšega pregleda umetniške produkcije, ki zavzema feministično stališče in nastaja tukaj, v Sloveniji, oziroma pri avtoricah in avtorjih, ki so s Slovenijo povezani. »Vedela sem seveda, da bo bera tovrstne umetniške produkcije zelo bogata, in k temu so nedvomno zelo ključno botrovali neodvisni kulturno-umetniški fenomeni, kot je zdaj že tri desetletja vztrajajoč festival Mesto žensk, ali pa njegovi mlajši sestri, festivala feministične in queer umetnosti Rdeče zore in Deuje babe,« pravi Martina Vovk.

Že od samega začetka je bilo torej jasno, da bo razstava velika, obsežna. Najprej pa si je Martina Vovk zastavila vprašanje, kaj pravzaprav je feministično v umetnosti. Premislek jo je vodil do edine smiselne odločitve: da se razstava ne osredotoči le na diskriminacijo po spolu, temveč nujno tudi v drugih kategorijah, ki ženske še dodatno diskriminirajo onkraj tega, da so ženske – to so na primer razredni (ekonomski) položaj, delo, rasa, nacionalnost, spolna identiteta, starost. No, pa tudi materinstvo (»ki je otovorjeno z zelo težkim tovorom tradicionalnih vedenjskih in vrednostnih konvencij«), spolni užitek ženske (»ki je še bolj otovorjen, do te mere, da pod bremenom že dobesedno izgine«) ali pa oblačilni kodi (»tudi znotraj velikih verskih sistemov, ki so vsi po vrsti izrazito patriarhalni«).

Te teme so v slovensko vizualno umetnost vstopale postopoma. Pomemben pospešek so dobile v času civilnodružbenih gibanj v 80. letih. V zadnjih letih pa jim je nov zagon, tako kot drugod po svetu, dalo gibanje #MeToo. »Kljub temu mislim, da enakosti med spoloma še nismo dosegli, celo še več, ukinjanje pravice do splava v državah sredi Evrope je vpijoče opozorilo o tem, da pravice žensk niso kar dane same po sebi, temveč so težko priborjene in da jih je treba pozorno in odločno braniti. O neenakosti nas z dnevno frekvenco opominjajo dnevnopolitični in drugi družbeni dogodki, navsezadnje že kvantaški šovinističen diskurz sovražnega govora, ki pronica z družbenih omrežij v medije in javni diskurz ter priča o tem, da naša družba feministične misli o solidarnosti onkraj spola še ni ponotranjila. Tako se razlogi za takšno razstavo pravzaprav nizajo kar sami,« pravi Martina Vovk.

Razstava se res ne bi mogla zgoditi ob primernejšem času. Pred le nekaj tedni so nasprotniki pravice do splava, ki je v naši državi zavarovana z ustavo, pripravili več javnih manifestacij in s tem izvajali nedopusten pritisk na ženske, ki so se, zaradi katerihkoli razlogov že, odločile za splav ali se še bodo. Hkrati so se po vzoru iz Zagreba začele množične molitve moških, ki želijo nazaj »prave« vrednote, torej patriarhat v vsej svoji veličini. Že zgolj to priča, kako si del družbe, ki se zavzema za retradicionalizacijo, želi popolnoma obvladovati ženska telesa. Ne le pri nas – v ZDA, nekoč simbolu demokracije, so lani prepovedali že desetletja prej izborjeno pravico do splava. Na Poljskem je pravica do splava tako izjemno zaostrena, da zaradi tega umirajo nosečnice, ki so odmrli plod prisiljene nositi, dokler se ta ne izloči sam. A tu so še nakopičene neenakosti na trgu dela, pri neformalni oskrbi, politični moči in moči v procesih odločanja, pa nešteta vsakodnevna poniževanja, napadi na Paradi ponosa – vse to utrjuje patriarhat in znotraj njega različne oblike izkoriščanja, nasilja, nadzora telesa in dojemanja žensk, pa tudi pripadnikov skupnosti LGBTQIA+ in otrok, kot lastnine. Alarmantno je, da je bilo lani v Sloveniji kar dvanajst femicidov.

O femicidih na razstavi Vedno na voljo govori delo Tanje Lažetić Neznane žrtve. Na steno je izobesila dvesto krožnikov, dekorativnih predmetov, ki so nekoč viseli v skorajda vsakem domu. Nastala je monumentalna umetnina, ki presune s svojim obsegom, a tudi z motivi: na krožnikih lahko namreč uzremo portrete žrtev femicida, najokrutnejše oblike nasilja nad ženskami in trans ženskami, ki se največkrat zgodi znotraj intimnopartnerskih razmerij in družin. Tanja Lažetić se je s tem projektom poklonila zgodovini umetnosti (na primer ikonični Večerji Judy Chicago, mizi s pogrinjki, ki je verjetno najbolj znano umetniško delo zgodnjega feminizma sedemdesetih, ali pa jedilnemu servisu Znane ženske, prelomnemu protofeminističnemu delu britanskih slikarjev Vanesse Bell, sicer sestre Virginie Woolf, in Duncana Granta z začetka 30. let prejšnjega stoletja), poklonila pa se je tudi neznanim žrtvam tisočletja trajajoče vojne patriarhata proti ženskam, ki je tako normalizirana, da je tako rekoč naravna sestavina vsake civilizacije.

Na razstavi sodeluje kar 45 zelo raznolikih umetnic, umetnikov in umetniških kolektivov, ki v svojih delih obravnavajo družbeni spol in iz njega izhajajoče diskriminacije, seksizem in neenakost za ženske.

O nasilju posredno ali neposredno pričajo tudi druga razstavljena dela. Delo Mojce Senegačnik White Wedding (2021), ki je nastalo tako, da je umetnica pregrinjalo za otroško posteljico po naključju zapackala z rdečo barvo, kaže, kako lahko že minimalna intervencija prikliče zavest o srhljivih praksah otroških porok, spolnem suženjstvu, otroški prostituciji in trgovini z ljudmi. Aprilija Lužar je v okviru svojega projekta Ženski taxi po različnih mestih vozila avtomobil, ki je služil kot varno območje za žrtve posilstev. Tem je tako omogočila terapevtsko pomoč, hkrati pa je na spolno nasilje opozorila tudi kot na problem, ki zadeva celotno družbo.

Po svoje je radikalno prav vsako umetniško delo, ki pod drobnogled postavi družbeni spol. Velike premike v družbi (in umetnosti) lahko prinesejo že navidezno drobne geste, na primer delo Lele B. Njatin, v katerem umetnica v ikonični Triglav skupine OHO namesto treh moških (ki nastopajo tudi v vseh poznejših »rimejkih« tega dela) postavi eno žensko, ki se postavi po robu moški prevladi znotraj nacionalnega kanona umetnosti. Ali pa pogovor Mirjane Batinić z njeno hčerko, ki nas opozarja, da se stereotipi o spolih in z njimi povezanim vedenjem v otroka vtisnejo že v najnežnejši starosti.

Na razstavo so vključena tudi dela, ki so v preteklosti že zrevoltirala del javnosti in jo pognala v zaganjanje moralne panike. To so seveda dela, v katerih umetnice uporabljajo svoja gola telesa in z njimi počnejo, kar se jim pač zahoče. Še posebej veliko ogorčenje sprožajo gola telesa, ki so doječa ali noseča; spomnimo se samo pogroma, ki sta ga bili leta 2018 deležni umetnici Maja Smrekar in Simona Semenič. Obe sta tedaj prejeli nagrado Prešernovega sklada, najvišje državno priznanje za umetniško ustvarjanje, a namesto čestitk sta bili zaradi svojih umetniških gest tarči množičnih izbruhov sovražnega govora.

Maja Smrekar je na fotografiji, ki so si jo podajali anonimni spletni troli, pozirala z razgaljenim oprsjem, ob njej je bil psiček, ki je obliznil njeno prsno bradavico. Simona Semenič, dramatičarka, dramaturginja in režiserka, pa je na fotografiji, ki je doživela pogrom, pozirala odeta zgolj v slovensko zastavo, iz katere je izrezala grb in skozi luknjo pokazala nosečniški trebuh.

Anonimnih spletnih trolov tedaj seveda ni zanimalo, da je Maja Smrekar v okviru projekta Hibridna družina (2015/16) svoje telo pripravila za dohranjevanje pasjega mladiča z lastnim kolostrumom, kako je to storila, in predvsem, zakaj. A projekt je bil mednarodno izjemno odmeven in čislan; skupaj z drugimi iz cikla K-9_topologija je Maji Smrekar prinesel celo zlato niko, najpomembnejšo mednarodno nagrado za medijsko umetnost ter njene stike s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. Anonimnih trolov prav tako ni zanimalo, da je bila fotografija Simone Semenič pravzaprav del desetletje starega triptiha Zapis celote (2009), ki sta ga soustvarili z Nado Žgank. Zanimal jih je le napad, orkestriran iz propagandnega aparata stranke SDS, ki ga je podprl tudi njen predsednik Janez Janša. Ta je na Twitterju zapisal, da umetnici sramotita »naše skupne nacionalne simbole in slovenske družine«, kar je izkoristil za poziv k prenehanju javnega sofinanciranja sodobne umetnosti.

No, obe tedaj kritizirani umetniški deli si zdaj lahko ogledamo na razstavi Vedno na voljo, ob njiju pa še projekt Janezove sanjarije (2020), s katerim sta se Simona Semenič in Nada Žgank duhovito odzvali tudi na sam pogrom: namesto zastave je v ospredju narodna noša, oblečena in slečena.

Umetnici iz tandema Eclipse, ki sta bili zaradi golote in premikanja meja deležni ogorčenih odzivov na prelomu tisočletja, se tokrat predstavljata z najbolj aktualnim skupnim delom (2020) Monstrum Nostrum, v katerem sta ugotovili, da podoben besednjak, kot ga država uporablja pri tujerodnih rastlinah, pri katerih mora preprečiti »njihov negativni vpliv na naravo, gospodarstvo in zdravje ljudi«, uporablja tudi pri »tujerodnih človeških vrstah«: beguncih in begunkah, migrantih in migrantkah.

Med umetnicami, ki so bile zaradi golote pogroma deležne v zadnjih letih, pa je Olja Grubić. V Moderni galeriji si bomo lahko ogledali njeno serijo ilustracij iz cikla Rodovitna prst (2023), v katerem iz ženskih mednožij rastejo zelenjava in sadje, in performans Ikebana.

Olja Grubić spada med najvidnejše umetnice mlajše generacije, a na razstavi Vedno na voljo jih bomo lahko spoznali še kar nekaj. Tatiana Kocmur bo na dan otvoritve razstave izvedla performans The Following Body (2023), v katerem raziskuje posledice spolnega in telesnega nasilja. Lina Akif je pozornost zbudila s projektom Slovenski pasijon (2021), v okviru katerega se je na Triglav odpravila v noši kurenta. Urška Preis bo predstavila instalacijo Dolores (2023), posvečeno menstrualni bolečini.

Zgodovine seveda ne bo mogoče popraviti, lahko pa stremimo k temu, da še bolj izničimo razkol med spoloma tudi v smislu enakovredne zastopanosti v razstavnih programih, pri nagradah, štipendijah ...

Z nekaj deli pa na razstavi sodeluje tudi Đejmi Hadrović, predlanska prejemnica osrednje nacionalne nagrade skupine OHO za mlade umetnike. Prinesel ji jo je filmski esej Nena (2021), ki bo na ogled tudi v Moderni galeriji; v njem s kamero sledi babici Zahidi, ki je živela v zapostavljeni regiji v Bosni in Hercegovini. Preživela je dve vojni, rodila šest otrok in bila poročena z nasilnim možem, med vojno pa je z marihuano podkupovala vojake, da je preživela. »Kaže na vero v upanje človeka, da premaga in preživi še tako brutalne razmere,« je zapisala žirija nagrade skupine OHO.

Tega upanja imajo vse manj portretiranke Mete Krese iz cikla Ko se življenje konča po 45. Spremljala jih je med propadanjem slovenske tekstilne industrije. Mankica Kranjec pa je v okviru projekta Spregledane v objektiv ujela ženske različnih poklicev, od trgovk do medicinskih sester in raznašalk hrane, ki so v času epidemije koronavirusa prevzele najtežji del bremena v servisnih in skrbstvenih poklicih – ti so običajno najslabše plačani.

Glas žensk je lahko tudi najbolj utišan – Jasmina Cibic pogosto raziskuje načine za uporabo kulture kot načina za gradnjo nacionalnosti in države, v performansu An Atmosphere of Joyful Contemplation (2019) pa subtilno pokaže, da je bilo v političnem oblikovanju idej (države) uporabljeno žensko telo, vendar je bil politični glas žensk pri gradnji naroda utišan.

V Moderni galeriji se po kar triletni agoniji – ta je bila posledica političnega vmešavanja dveh ministrov za kulturo (iz strank SD in SDS) v vodenje te ustanove in je bila učna ura iz tega, zakaj morajo biti vodstveni položaji v javnih institucijah nujno vedno zaupani najbolj kompetentnim kadrom in ne tistim, ki so všečni zaradi političnih, klientelističnih ali kakšnih drugih nestrokovnih razlogov, saj je to recept za katastrofo – torej končno spet osredotočajo na vsebino. Po dolgem obdobju, ko v osrednjem razstavišču Moderne galerije razstav sploh ni bilo ali pa so bile povezane s škandali, je razstava Vedno na voljo, ki bo na ogled do sredine aprila, nedvomno korak v pravo smer. Tema, ki jo obravnava, je pomembna in aktualna za slovenski umetniški prostor in tudi družbo kot celoto.

Tema je žal tudi večna. A kot je pokazala statistična raziskava, ki sta jo Hana Samec Sekereš in Kristjan Sedej opravila v okviru razstave Vedno na voljo, se zastopanost žensk in moških v slovenski vizualni umetnosti vedno bolj izenačuje, čeprav o popolni enakovrednosti še ne moremo govoriti. Poglejmo si samo statistiko podeljevanja naših najvišjih strokovnih nagrad. V prvih 45 letih podeljevanja Jakopičeve nagrade, najpomembnejše nagrade na področju likovno-vizualne umetnosti, so ženske slavile le trikrat. V zadnjem desetletju pa so slavile še trikrat, od tega jim je dvakrat pripadla nagrada za življenjsko delo. To je leta 2022 kot zadnja prejela Duba Sambolec.

»Zgodovine s tem seveda ne bo mogoče popraviti, učinki patriarhalnega družbenega reda so v preteklosti že opravili svoje; lahko pa stremimo k temu, da v bodočnosti še bolj izničimo razkol med spoloma tudi v smislu enakovredne zastopanosti žensk v razstavnih programih in tudi pri nagradah, štipendijah, zbiralnih politikah in pedagoških pozicijah za umetniške poklice,« pravi Martina Vovk. Te zaveze bi se morali v umetniškem sistemu zdaj vendarle držati – pa ne le tam, ampak bi to moralo veljati za družbo v celoti. 

Razstava:
Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: od 27. oktobra 2023 do 14. aprila 2024