Kanae Minato: Izpovedi

+ + + +

Pošasti iz učilnice

Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.

Izpovedi so spisane v različnih pripovednih legah, k izpovedovanju so poleg profesorice povabljeni še drugi, oba storilca pa mati enega od njiju in predsednica razreda, ki obnavlja dogodke po zamenjavi učiteljice in popiše ravnanje razreda. Pri tem problematizira odnos novega učitelja do dijakov, malo zaradi vneme, malo zaradi naivnosti. Roman je spretno spisan, z veliko preobrati in nekaj poglabljanja v psihološko dinamiko v šoli in potrebi po uspehu preveč izpostavljenih dijakov. Ob telefonskem pogovoru ali kot da pričevanjih so zraven elementi kriminalke, ki se silovito suka proti končnim (pre)obratom. Eno od poglavij je manifest fanta, ki bi rad obračunal z vsem svetom. In pri tem postal slaven. Izpovedi so tudi konstrukt, saj nad celotnim dogajanjem bdi instanca, ki je kljub amaterizmu dvignjena nad ravnanje strokovnjakov in kriminalistov, z velikim psihološkim znanjem, skoraj vsevedna sledi objavam na družabnih omrežjih in preprečuje najhujše.

Kljub temu je roman tudi odraz napetosti v japonski družbi, vse večja atomizacija posameznika vodi do njegove izolacije, v Izpovedih je tako tudi poglavje o fantu, ki se boji zapustiti varno okolje domače sobe in dejavneje poseči v lastno usodo, kar se napaja iz japonske dijaške stvarnosti. Ena od problematik je pedagoški ideal, na eni strani rahlo idealistični in zaslepljeni učitelji, ki verjamejo v učence, ti pa jih navijajo okoli prsta, in na drugi zvijačne pošasti v podobi benignih dijakov. Vsi se zapletejo v nerešljiv klopčič, ki ga lahko odvozla le smrt. Ali vsaj kri. V tem je roman, čeprav globoko vraščen v japonsko okolje in dopolnilni pouk za višje ocene, tudi opomin, kako hitro iz čudaštva preidemo v akcijo, tudi takšno kar najrazdiralnejše sorte.