Aleš Berger: navsezadnje

+ + + + +

Pesniški dnevnik.

Prevajalec in pisatelj, nekoč tudi urednik in kritik Aleš Berger (1946) si je izmislil nov literarni žanr, v katerem je spregovoril skozi starizem.

Simone de Beauvoir je pred pol stoletja napisala knjigo Starost s poanto, da ima zdaj pravico do počasnosti, ki jo je vpletla v zgodovinski okvir čaščenja in preziranja starih. Berger ravna drugače: beleži tegobe let, a tudi tako, da vseskozi krši pravilo velike začetnice, ne da bi ga v resnici prekršil, zraven pa demonstrira virtuozno igranje z besedami, kakršnega mladost ne pozna. Vendar ne v larpurlartistični igri, temveč skozi ostrino britve uma. Kajpak se ima veliko spomniti, toda spominov ne pripoveduje, ampak jih na novo oživlja z živimi preobrati. Lik izborne profesorice latinščine, pred katero so dijaki s strahom jecljali, naslika zdaj še iz perspektive amaterske gledališke igralke, ki je učilnico jemala kot prostor za vajo grimas ter replik za večerne predstave.

Avtor je prevajalec, ki pa ne prevaja le iz tujih jezikov. Piše v zašiljenih besedah podžanra greguerij, s katerimi literarni jezik opisovanja sproti prevaja v svojsko govorico. Preprosto: z njimi iz vsakdanjih dogodkov ustvarja umetnost duhovite perspektive. Ne le z besedami, še bolj z zornimi koti, ki ne pripadajo vladajočim kanonom, in še toliko bolj s pikro samoironijo. Naj si bo skrivni zmenek, kjer obema odleže, ko se na hitro poslovita, še preden bi se kaj razvilo. Ali pa, kako se je nekoč kot mlad prevajalec smejal absurdu Beckettovega Molloya na biciklu, zdaj pa je sam v njegovi koži, a z dodano bodico na svoj račun.

Pisec je nekoč napisal knjigo brez črke e, zdaj v formi pesniške govorice esejistični dnevnik. Skratka – na glavo postavljeni starizem, ki je tu dinamo juvenilnega duha.