Slovenija je naša!

Poslednji heroj gre dlje kot gre običajno slovenski film

za

Poslednji heroj (Žiga Virc, 2023)

Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.

On in njegovi »partizani« (Janez Škof ipd.) se furajo v džipih, s titovkami na glavi streljajo, patetično padajo, jurišajo, mečejo granate, umirajo in kričijo: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Tipični levičarji – dobiti hočejo že dobljene bitke. Še vedno se igrajo vojno. Kot otroci. Infantilni so, nedorasli. Še celo grško turistko (Angeliki Papoulia) prelevijo v partizansko bolničarko. Za vedno so ostali v senci svojih junaških očetov, partizanske generacije, narodnih herojev – pravih moških. Ne morejo jih preseči.

France in njegovi tovariši so lažni, šibki, impotentni moški – in temu primerno toksični in primitivni. Vse je na seks. Pištola je tu res falos. Pijejo, izživljajo svoje frustracije, trpijo (in Pirnat – končno v glavni vlogi – zna trpeti s perfektno dikcijo, ekonomično rabo glasu in pravilno tehniko dihanja!), objemajo seksizem, homofobijo, starizem in ksenofobijo – na prisrčen način. Kot »partizani«, ki bi volili Janšo. Njihova jeza potrebuje tarčo. Hočejo biti »nekdo«. V obujanju partizanskih junaštev iščejo moralno referenco, mentalno oporo in pot do opolnomočenja. V antikapitalizmu vidijo metastazo državljanske vojne, v kapitalizmu – nemški trgovski verigi – pa le nekaj, kar nas maže in dela manj čiste.

Poslednji heroj je na srečo komedija, ki se ne ustraši same sebe in ki daje jasno vedeti, da smo si Slovenci preblizu in da se kljub temu ne poznamo – tako kot so se preslabo poznali stari Grki, recimo Laj, Jokasta in Ojdip.

France je sin junaškega partizana (Bine Matoh), a sam nima sina, le hčerko, Vido (Eva Jesenovec), ki pa ima fanta (Jurij Drevenšek), policaja, s katerim ne moreta spočeti. Fukata in fukata – nič. France, sicer ločen, je zgrožen, njegov oče še bolj – herojski geni ne bodo šli naprej. A Poslednji heroj je na srečo komedija, ki se ne ustraši same sebe in ki daje jasno vedeti, da smo si Slovenci preblizu in da se kljub temu ne poznamo – tako kot so se preslabo poznali stari Grki, recimo Laj, Jokasta in Ojdip. Ne poznamo se na perverzen način. Virc pa se ne ustraši perverznega, morbidnega, radikalnega potenciala svoje komedije, zato gre vendarle dlje kot gre običajno slovenski film, kaj šele slovenska komedija. In slovenski film postane res Slovenski film. (kino)

pk3p5JMEazM