Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat

+ + + +

Zgodnja dela

Že v prvi knjigi, Vsi moji grehi, avtobiografiji, za katero je v Bosni in Hercegovini rojeni pisatelj Feliks Plohl (1973), ki zdaj živi na Danskem, navdih in metodo dobil na delavnicah kreativnega pisanja v slovenskem zaporu, se je ukvarjal s potovanjem po deželi senc, z brodenjem po ameriškem in kanadskem socialnem dnu, med prostitutkami in prekupčevalci. Vmes se je malo považil s svojimi junaštvi, recimo z ustrahovanjem kolegov v času vojne v Bosni, pa z ljubezenskimi pustolovščinami, ampak vseh grehov, recimo tistega, zaradi katerega je pristal na mednarodni tiralici, seveda ni popisal, kar je kar zvijačno za nadaljevanje. In v primeru uspeha kliče po njem.

Grešnik na kvadrat je niz sedmih prigod, ki segajo od najzgodnejših vzgojnih ukrepov doma do manjšega prekrška v Avstriji, zaradi katerega ga sploh vrnejo. Prva poglavja govorijo o odraščanju v Bosni, o materini sveti jezi, ker se je navadil v bližnji trgovini krasti čokoladice, nadaljuje s frnikolanjem in konča z zdomskim delom na Dunaju. Plohl je prvoosebni pripovedovalec, ki mu moraliziranje ni tuje, tako recimo podpira fizično kaznovanje mularije, saj je sam od vsake lekcije odnesel maksimalno: bolečina je zalegla, da ni nikdar več ponovil napake.

Kot je nekako tipično, je njegovo bivalno okolje, kjerkoli se znajde, ves čas enako: naj popisuje ameriška predmestja, v katerih dila in je v dobrih odnosih z najboljšimi klienti, prostitutkami, ali bedna in zanemarjena stanovanja zdomskih gradbenih delavcev z Balkana na Dunaju, vedno je zraven malce podjetnosti, malce prestopanja meja. Ne piše, koga vse je pri izterjavi moral prebutati, vendar vidimo, da med uživalci kreka in dilerji vladajo trdni zakoni in neposredno kaznovanje, trše od obsodbe države.

Plohl je s spodnjim svetom dobro seznanjen, obenem terensko iznajdljiv, včasih je prisiljen bivati zunaj, torej klošariti. Ves čas pa je na robu zakonitosti, enkrat zaradi papirjev, drugič zaradi stanovanja, in ko se nameni, da bo zaživel pošteno in se preživel z delom, mu za to zmanjka – telefon. Najbolj pikareskna in klateška epizoda je tako tista, ko se mu vse potencialne žrtve smilijo, saj imajo približno enako nič kot sam, in se potem spravi nad delovna dekleta, one s svojo obrtjo najlažje pokrijejo izgubo. In najde jo, kolegico ene, v katero se čisto zares zaljubi, ki mu je kos: teče hitro, presenetljivo hitro, in ga, kljub dolgim predpripravam na dejanje, prižene pred policijsko postajo in tipi z glocki v civilu mu zaprejo pot. Plohl tako v svojem opusu nehote naredi primerjalno analizo policij, ameriške, kjer udarci vedno letijo samo v eno smer, od uniforme navzdol, in avstrijske, ki se odreže enako dobro.

Plohl ima nedvomno veliko izkustvenega gradiva, ki ga lahko z neposredno in tudi jezikovno mešano tehniko popiše, pri tem nas vodi v svetove, ki so glede poštenosti blizu našega, vendar ga po fizičnem nasilju močno prekašajo. In še vedno ima v rokavu adute, večja dejanja, ki se jim pri popisovanju dosledno izogiba. Proza z odtegovanjem, očitno.