Ur. Damir Globočnik: Hinko Smrekar: poznal sem tokove sveta

+ + + + +

Tokrat zapisi umetnika, katerega ime je že sinonim za karikaturo.

Njegova pisma, življenjepis in zbadljive objave v časnikih, med njimi pa seve izbor njegovih ilustracij. Ki kažejo, kako je bil tudi mag pisanja. Bil je zvezdnik, ki je bil raje na ulici kot na Parnasu. Hinko Smrekar (1883–1942) je bil po avstrijskem policijskem zapisniku notorični alkoholik in razgrajač. Oglobljen je bil, ker je hodil po Šiški nespodobno oblečen; odet v kopalne hlače in rjuho. Tudi ko je objavil legendarne karikature Martina Krpana, mu je kritik očital, da ima narodni junak premajhno glavo in je predebel. In avtor mu v časopisnem odgovoru ni ostal dolžan. Spet kdaj je objavljal obešenjaške osmrtnice. Ko je pisal ocene razstav, si je širil krog antagonistov. O slavni slikarki je zapisal: »Čopič suče in udriha kot širok viteški meč. Precejkrat kar močno zdrkne. Pa ima človek toliko veselja nad tem bodrim mečevanjem, da teh spodrsljajev niti ne šteje in jih hote prezira.« Bil je vrelec idej: ob polemiki, kam bi prestavili Prešernov spomenik, je predlagal, naj spomenike na vozičkih po potrebi prestavljajo po mestu. Drugoval je s Cankarjem in si omislil pivsko tekmo, v kateri so pred Največjega prinašali pijačo, on in tovariši pa so mu pred nosom praznili kozarce, a nazadnje vsi skupaj končali v stanju, da nihče več ni vedel, kdo je odnesel palmo zmagovalca.

Bil je bard norčij, celo pod italijansko okupacijo je priredil razstavo, na kateri je upodobil sebe kot človeškega opičnjaka v kletki.

In od kod ta genialni umetniški duh? V spominih na očeta, ki se je rad zabaval z drugimi ženskami in loterijo, si je mož brez šol omislil hec brivnice in puljenja zob, drugič obaro iz ustreljene vrane, Henrik pa otroštva ni doživljal kot more, temveč kot cirkuško zabavo. Še izjemno knjigo urednika Damirja Globočnika je napisal in ilustriral sam, 80 let po svoji smrti.