Blink-182: One More Time …

+ + + +

Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.

Ko je Blink-182 – v okrnjeni zasedbi, brez soustanovitelja, kitarista in pevca Toma DeLonga, ki se je v vmesnem času posvečal svoji večni strasti, ufologiji in teorijam zarote – skušal začeti novo poglavje ustvarjalne poti, je ustrelil v prazno. Zato je bilo nekaj jasno že pred poslušanjem tega albuma – vsekakor ne bo slabši od prejšnjega, plošče Nine, zares poraznega poskusa posodobitve Blinkovega značilnega zvoka, ki je trpel za produkcijskimi spodrsljaji in odsotnostjo DeLongovega izlivanja srca skozi nosnice. To je bila vsekakor najnižja točka v Blinkovem opusu, ustvarjalno dno, s katerega gre lahko samo še navzgor. In res, nova plošča je v primerjavi s prejšnjo prava mojstrovina, vredna tako dolgih stoječih ovacij, da vse prisotne začnejo peči dlani. Pa to pomeni, da je plošča dejansko dobra?

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Za tiste, ki smo Blinkove prelomne plošče, kot sta Enema of the State (1999) in Blink-182 (2003), v osnovni šoli obsesivno gulili v discmanih, bo album na trenutke zares učinkovito nostalgičen: Blinki so še vedno mojstri melodramatično čustvenih napevov in preprostih, melanholičnih kitarskih rifov, sestavljenih iz treh akordov, ki včasih zares zadenejo v (milenijsko) srce.

So pa po drugi strani z leti izgubili precej komične nabritosti, ki je bila vselej ključna sestavina njihove identitete. Ko so kot dvajsetletniki vzneseno prepevali o masturbiranju, vesoljcih in sporih s starši, je bilo to še zabavno, ko pa isto počnejo pri skoraj petdesetih, so videti nekoliko infantilno, pogosto tudi absurdno. Na več mestih na novem albumu se resnično izkažejo kot moštvo punkrockovskih Petrov Panov, ki so si v krizi srednjih let namesto športnega avtomobila nabavili električne kitare. In tudi ko obdelujejo resnejše teme, denimo bližnja srečanja s smrtjo – basist Mark Hoppus je pred nedavnim premagal raka, bobnar Travis Barker pa je skoraj umrl v letalski nesreči –, so besede, ki jih izberejo, vselej nekoliko klišejske. Je pa kljub vsem spodrsljajem, ki jih ni malo, Blinkov deseti album čisto dobrodošel podaljšek bendove diskografije. A verjetno bi bilo za njegovo zapuščino bolje, če bi bil tudi zadnji.