Latovščina v svetu umetnosti

Dr. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije v Ljubljani že skoraj dve desetletji. Po izobrazbi je umetnostna zgodovinarka, ves čas je obkrožena z umetnostjo, umetnost je njena strast. A tudi sama priznava, da se kdaj znajde pred opisom kakšne razstave ali umetniškega dela v galeriji ali muzeju, naj bo to pri nas ali v tujini, ki ga preprosto ne razume. »Tega mi ni nerodno povedati,« pravi. »A če ga jaz ne razumem – pa imam na tem področju veliko izkušenj in očiten interes, te stvari me zanimajo in se jih trudim razumeti –, potem je nekaj narobe.«

Vzemimo povsem naključen primer: »Avtorica prek slikarskega medija z geometrijskimi formami konstruira skladnjo horizontalnih in vertikalnih oblik v arhitekturne razsežnosti na dvodimenzionalnem platnu. Z digitalizacijo slikarskega dialoga še dodatno poustvarja neskončni ritem individualnih modulov ali gradnikov, s katerim preseže vsakdanjost materialnosti.« Ali pa tegale: »Avtor se z izrabo semantičnega potenciala fotografske podobe sooča s kontradiktom ’ponarejenega spomina’ skozi jukstapozicijo avtorske in osebno-arhivske fotografije. Skozi predstavitev fotografij, knjige umetnika, objektov, artefaktov in performansa avtor poleg spomina raziskuje tudi predstavitvene, razstavne, performativne in vsebinske zmožnosti sodobne fotografije, ter kako se te združujejo v senzorično-kohezivno celoto, katere rezultat je visoko atmosferična bivanjska groteska.«

Če bi se ozrli po nekaj zadnjih razstavah javnih kulturnih institucij pri nas, bi opazili, da je to pogost problem. Javne institucije bi morale biti, kot daje jasno vedeti že njihovo poimenovanje – javne. To pomeni, da bi morale biti dostopne čim širšemu občinstvu. Ves čas bi morale iskati načine, kako ljudi privabljati v muzeje in galerije. A zakaj potem pri napovedovanju in predstavljanju razstav številni med njimi uporabljajo jezik, ki ga splošna javnost zelo težko razume? »

Javne institucije bi morale biti, kot daje jasno vedeti že njihovo poimenovanje – javne. To pomeni, da bi morale biti dostopne čim širšemu občinstvu.

V stroki imamo pogosto občutek, da komuniciramo z drugimi iz naše stroke in da pozabljamo na vse ostalo. Osnovno poslanstvo kustosov je proučevanje dediščine, kar moramo početi na najvišji strokovni ravni. Tukaj pa je še posredovanje tega, kar počnemo,« razlaga Jure Kirbiš, kustos Umetnostne galerije Maribor. »Pri tem pogosto umanjka vmesni člen, nekdo, ki bi razumel, kaj kustosi počnejo in kaj je vsebina neke razstave, hkrati pa bi imel tudi orodja, kako to na enostavnejši način predstaviti javnosti.«

Ne bi se mu zdelo narobe niti, da bi opisi razstav vsebovali obseg razstave, to, v koliko sobah poteka ali pa kolikšno število del in avtorjev je predstavljenih na njej. Skratka čim več informacij, da bi ljudje imeli čim boljšo predstavo o razstavi, še preden vstopijo v kulturno ustanovo.

»Eno načelo je, da se ob pripravi besedila vprašamo, kaj bi v glavnini razumela ’naša mama’, če nekoliko karikiram, v mislih imam seveda popolne laike. To še ne pomeni, da morajo besedila vsi razumeti 100-odstotno, ljudje so različni, tudi naše mame so si med seboj različne, eni so v ta svet že bolj posvečeni, drugi manj,« razmišlja. »A nujno je iskati načine, kako pripraviti ljudi do tega, da bodo vstopili v ustanovo, nato pa jim dovoliti, da se v razstavo poglobijo po lastnih zmožnostih, interesih in tudi času, ki ga lahko namenijo neki razstavi.«

Prav zato je tako zelo pomembno, da je tisto prvo besedilo, s katerim je nekdo seznanjen pred razstavo, naj bo to na družbenih omrežjih ali v časopisu, takšno, da pove osnove na dostopen in tudi privlačen način. Ne pa da obiskovalce v resnici odvrača od obiska.

V Narodni galeriji imajo navado, da besedilo, ki ga pripravi kustos, preverijo tudi drugi kustosi, ki se z nekim avtorjem ali vsebino razstave niso posebej ukvarjali. »Z razstavo Rembrandta pa smo dobili novo izkušnjo. Epco Runia, kustos iz amsterdamskega Muzeja Rembrandtova hiša, se je dolgo ukvarjal tudi s pedagoškim delom in ima to veščino resnično izpiljeno,« razlaga direktorica galerije Barbara Jaki. »Za začetek je treba sploh imeti resničen interes, željo po tem, da bodo ljudje besedila prebrali. Ljudje namreč radi berejo besedila, všeč jim je, če jim ta nekaj povedo.« Besedila morajo biti zato komunikativna in berljiva. Treba je paziti predvsem pri besedišču, razlaga. »Naj dam primerjavo. Moja sestra je zdravnica, in ko ji rečem, da me nekaj boli, mi začne naštevati strokovne izraze, kje je kaj na telesu, in jaz pogosto ničesar ne razumem. Gre za strokovno latovščino, kot kdaj rečemo tudi pravu. In temu se moramo pri našem delu izogibati.«

Podobno razmišlja Adela Železnik iz izobraževalnega oddelka Moderne galerije. »Če pišemo o tem, kar delamo, moramo najprej razumeti, kaj delamo, in če dobro razumeš nekaj, bi morali znati zadeve pojasniti na način, da jih razumejo tudi drugi.« Besedila, ki spremljajo umetniška dela na razstavah, morajo biti kratka in jasna, obiskovalcu naj povedo, kdo je umetnik, od kod prihaja in kakšna je vsebina njegovega dela. Razumljivost besedila nikakor ne sme okrniti strokovnosti, česar se morda bojijo nekateri kustosi, »vedno je tudi dobro, da ne povemo čisto vsega in pustimo prostor za obiskovalca, da si obiskovalec sam razloži, zakaj je bilo neko delo umeščeno na razstavo. A le v primeru, da smo mu prej že dali dovolj informacij, da ima to sploh možnost storiti.« Obenem, dodaja, je pomembno tudi, da so opisi del na vidnem mestu, da so zapisani z velikimi črkami in berljivo pisavo.

Kako pomemben je ravno jezik pri pisanju besedil, ki naj bi bila dostopna čim širšemu občinstvu, se zelo dobro zaveda jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. »Vsako besedilo lahko doseže svoj namen samo, če upošteva naslovnika,« razlaga. »Če na primer v galerijo pride nekdo, ki je vanjo vabljen, pa besedila ne razume, to lahko pomeni, da tvorci takega besedila niso dovolj pomislili na to, kdo vse bo besedilo bral.« Prilagajanje besedil različnim tipom bralcev kakopak ni preprosta stvar, velja celo, da je enostavne tekste o zahtevnejših temah veliko težje pisati kot strokovna besedila. V tem primeru je bistvenega pomena sposobnost presoje, kateri del informacije v besedilu je bistven, katerega pa lahko vseeno izpustimo, ne da bi pri tem trpela sama vsebina.

Prilagajanje besedil različnim tipom bralcev ni preprosta stvar, velja celo, da je enostavne tekste o zahtevnejših temah veliko težje pisati kot strokovna besedila.

Načinov, kako narediti ta prehod, je več. Eden od njih je, razlaga Ahačič, da se od terminološkega izražanja, torej izražanja s pomočjo terminov, premaknemo v opisno izražanje. »Recimo, če bi šlo za jezikoslovje: namesto da uporabimo besedo ’pozaimljanje’, rečemo, da bomo ’uporabili zaimek’.« Kar je že v trenutku veliko bolj dostopno povedana ista beseda.

V zadnjem desetletju ali dveh se je sicer ravno na področju posredovanja znanstvenih vsebin širši javnosti – tega se je prijel izraz »komuniciranje znanosti« – zgodil pravi preboj. To kaže, da so poenostavitve mogoče. Ne da bi ob tem trpela vsebina.

Galerije in muzeji poskušajo javnost nagovoriti tudi z drugimi, interaktivnimi metodami. V Narodni galeriji na primer s pomočjo aplikacije ali pa QR-kod, ki obiskovalcem ob uporabi pametnih telefonov omogočajo vpogled v podrobnejše podatke o delu. Občinstvo nagovarjajo tudi na družbenih omrežjih. »Zaradi prisotnosti v različnih medijih smo opazili, da se tudi vplivnice in vplivniki radi pridejo fotografirat v Narodno galerijo,« pristavi Barbara Jaki. »Vpeljali pa smo tudi cikel Kustos za en dan, kamor vabimo znane ljudi iz javnega življenja, da na vodstvih po razstavah posredujejo svoje razlage nekaterih umetnin.« To so dodatne dejavnosti, ki v galerijo lahko privabijo tudi širše občinstvo.

»Dejstvo je, da delamo z javnimi sredstvi in da delamo za javnost, ne za zaprt krog ljudi, za nekaj tistih, ki so že redni obiskovalci galerij,« nadaljuje direktorica galerije. »Hočemo in moramo pritegniti tudi tiste, ki drugače ne bi prišli.« V Narodni galeriji se zato posebej prilagajajo različnim občinstvom. Dvakrat na teden ponujajo javna vodstva, na voljo pa so tudi prilagojena vodstva za različne starostne skupine obiskovalcev, od predšolskih otrok do srednješolcev in starejših. »Izvajamo vodstva za slepe in slabovidne. Zanje je na primer treba sliko ali kip drugače, podrobneje opisati. Trenutno imamo v galeriji samo eno tipno sliko, torej sliko, ki se je je mogoče dotakniti, saj gre za razmeroma drago zadevo, a jih poskušamo narediti več. En tipni kip pa imamo na voljo tudi zdaj ob razstavi kiparskega opusa Ivana Zajca.« Posebna vodstva imajo tudi za dementne bolnike in njihove svojce, prihodnje leto se želijo posvetiti še izvajanju programa za ljudi z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi, na primer za tiste z Downovim sindromom.

To so načini, s katerimi tudi v tujini muzeji in galerije poskušajo posredovati umetnost ljudem. Nekateri bolj, drugi manj uspešno. V angleško govorečem svetu, kjer posredovanje umetnosti imenujejo art mediation, so v zadnjih dvajsetih letih številne izobraževalne oddelke muzejev zamenjali oddelki za učenje in vključevanja občinstva.

Pristop, ki ga uporabljajo pri posredovanju umetnosti, je veliko bolj razlagalen in neposreden. V pariškem Louvru načine posredovanja razumejo kot celoto različnih orodij, s katerimi lahko približajo razstavo ljudem, naj bodo to katalogi, brošure ali družbena omrežja, kot tudi dejavnosti same, seminarji, vodstva ter izobraževalni programi in delavnice. Gre za model, ki prisega predvsem na pedagoško dejavnost in po katerem se praviloma zgledujejo tudi slovenske kulturne ustanove. Nemški Kunstvermittlung pa po drugi strani pri razlaganju razstav in projektov uporablja različne ustvarjalne, tudi manj konvencionalne tehnike za komunikacijo z občinstvom.

Za zadnji pristop se je med podiplomskim študijem v Nemčiji začela zanimati slikarka in kulturna pedagoginja Katja Bednařik Sudec. V Sloveniji je pomagala razvijati programe za slepe in slabovidne, v Berlinu pa se je posvetila programom za odrasle in vzgojno problematično mladino. »Pred slikami se lahko na primer gibljemo in skozi gib dojamemo, kaj je avtor hotel povedati,« razlaga. »V Avstriji so razvili metodo, kjer pred delo postavimo košaro z desetimi vsakdanjimi predmeti. Ko pred nekim abstraktnim delom nato v rokah držiš nekaj vsakdanjega, na primer CD, te posrednik začne spraševati, kakšno je delo, ki ga opazuješ, kakšne oblike je in barve. S tem dajemo opazovalcu enakovredno možnost govora, da lahko prisostvuje pri razlaganju umetnine, damo pa mu tudi občutek, da lahko iz predmetov, ki ga obdajajo v vsakdanjem življenju, črpa navdih za opazovanje likovnih del.«

Umetnost je mogoče izkusiti tudi prek okusa. »Hrana je nekaj, kar poznamo vsi, ob njej je hitro mogoče vzpostaviti prijetno vzdušje,« razlaga Katja Bednařik Sudec. Na razstavi v Berlinu, kjer je umetnik po celem nadstropju galerije razgrnil stare preproge, da bi opozoril, kako pogosto so se ljudje v mestu prisiljeni seliti, je obiskovalcem ponudila različne vrste francoskega sira. »Oboje je imelo zelo močan vonj,« pove. »Ampak ob tistem ritualu prehranjevanja so se vsi počutili tako domače, da so se odprli in ugotovili, da imajo o tej temi tudi sami kaj povedati.« Vse to so načini, kako obiskovalcem omogočiti enakovreden glas v prostoru, tudi če nimajo istega izhodiščnega znanja ali položaja kot drugi. To je namreč nemogoče pričakovati. »Javne institucije, kot so galerije in muzeji, niso rezervirani samo za izbrance ali stroko,« ob tem dodaja Katja Bednařik Sudec. »Praktično vsi prispevamo k njihovemu delovanju. Zakaj potem ne bi uživali v njih?«