V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega

Je kaj bolj rasističnega od tega, da si publika čestita za svojo empatijo, obenem pa si skrivaj domišlja, da Romi v resnici hočejo biti tepeni, diskriminirani, pljuvani in zlorabljeni, ker imajo od tega beneficije, ker žanjejo empatijo in ker imajo status žrtve?

za +

Kritika festivalskih filmov. Tri tisoč oštevilčenih opek. Háromezer számozott darab, 2023, Ádám Császi.

Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.

Madžarski film Tri tisoč oštevilčenih opek, ki ga je posnel antiorbanistični Ádám Császi in ki ga – verjetno ne brez ironije – prikazuje letošnji LIFFE, je popolna metafora, parodija in resnica te liberalne empatije in teh tipičnih festivalskih filmov. Madžarski režiser (Kristóf Horváth) za nemški trg pripravlja gledališko predstavo, v kateri Romi – Rómeó, Edmond, Mario, Christopher in Szintia – igrajo sami sebe, kar pomeni, da igrajo to, kar so dejansko počeli in doživeli. En je bil diler, drugi tat, tretji odvisnik in tako dalje. Za svoje početje vedno najdejo izgovor: kradem, da moja družina ne bi stradala! Kaj bo moja družina jedla, če ne bom kradel? Po potrebi tudi zapojejo: »Tečem, tečem, tečem, da družina ne bi stradala!« Izgovorov ne zmanjka: nekateri so bili zlorabljeni, druge je oče pretepal.

Režiser je navdušen, saj hoče natanko to: avtentičnost! Iskrenost! Realizem!

Toda Szintia, žrtev posilstva, vajo prekine in režiserju zabrusi: »Veste, kaj je to? Resničnostni šov!« Mario doda: »To, čemur pravite realizem, je le izkoriščanje naše bede. In to, čemur pravite absurd, je navaden rasizem. Tega ne veste, ker niste Rom. Predstava je ponižujoča – le okrepila bo najhujši rasizem.« Spet se oglasi Szintia: »In temu pravite dekonstrukcija. Veste, kaj dekonstruirate? Svoj lastni rasizem! Rasist, ki dekonstruira, je še vedno rasist.«

Režiser trdi, da hoče s to predstavo preprečiti poceni sočustvovanje – publiki hoče preprečiti, da bi se zaradi sočustvovanja z Romi počutila bolje. Ali pa celo triumfalno. Obenem pa Romom očita, da jih je sram in da ne morejo preseči svojih travm. »Prav imate – nisem Rom, vi pa ste. Če vas je sram svojih travm, potem ste tudi vi rasisti.« Ne le da žrtvam rasizma očita rasizem, ampak jih tudi sili, da igrajo žrtve rasizma – da se torej podrejajo stereotipom. Bolj ko skuša upravičiti in opravičiti svoj aktivizem (in svojo »dobronamernost«), bolj je rasističen. Kot da ni videl Östlundovega Kvadrata.

A potem gre v svojem žargonu avtentičnosti še korak naprej: avtentično romsko hišo v živo prenese na berlinski oder. »S smradom vred,« pravi. Navdušeno pokroviteljsko. To hišo ima za ready-made. Jasno: »V slogu Marcela Duchampa.« Nekega Roma celo uči, kako naj pretepa otroka – pravilno, po romsko! Romi so črnolasi, ne morejo biti plavolasi, vztraja, kot da so stereotipi višek avtentičnosti. In politične korektnosti. Njegov partner (Wieland Speck), nemški producent, pa Romom – za katere obžaluje, da niso sedeli, saj bi bili tako še avtentičnejši – tik pred začetkom predstave dahne: »Bodite ponosni na svoje brazgotine. Pripeljale so vas sem, kjer ste.«

In vedno je mogoče najti še »hujše« marginalce, še »hujše« deprivilegirance, še »hujše« žrtve, recimo ugandske transspolne vojake, ki so »presegli pojem banalnosti spola«! Totalno avtentični (obsojeni na smrt in absentia!), kot ustvarjeni za predstavo na vodi (Othello na čolnu!), ki jo bo publika gledala z daljnogledi. Kako pa? In dobro bi bilo, če bi na čolnu sedeli na robu, tako da bi se nagibali ven – kot begunci, ki prečkajo Sredozemlje.

V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega. Je kaj bolj rasističnega od tega, da si publika čestita za svojo empatijo (»Se vam smilim? Seveda se vam! To vas dela dobre ljudi,« poudari Szintia), obenem pa si skrivaj domišlja, da Romi v resnici hočejo biti tepeni, diskriminirani, pljuvani in zlorabljeni, ker imajo od tega beneficije, ker žanjejo empatijo in ker imajo status žrtve? Ergo: Romi so se hoteli roditi kot Romi, da bi se lahko nenehno »sklicevali na svoje težko, zasrano otroštvo«, da bi lahko »za vse krivili svoje starše« in da bi lahko »imeli za vse izgovor«. V empatiji – avtoritarni in iliberalni kot Viktor Orbán ter groteskni kot čredna pretencioznost in postmoderna samozadovoljnost sodobnega liberalnega razreda – brbota »dobronamerna« misel, da Romi uživajo v rasizmu. »Če niste Rom, zakaj potem delate predstavo o Romih,« vpraša neki novinar režiserja, ki odvrne: »To ni predstava o Romih, temveč o ljudeh, kot ste vi – o ljudeh, ki so pripravljeni plačati, da si olajšajo vest.« (LIFFE – Kinodvor, 12. novembra ob 18:40; Kinoteka, 19. novembra ob 15:00)

cHeaZI_OB6A