Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih

za

Kdor ne poje, zlo misli. Milli Vanilli. Luke Korem, 2023.

Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!

V dereguliranih in razdavčenih osemdesetih je bilo vsega na pretek – denarja, slave, sanj, priložnosti, popa, spektakla, podjetništva, kapitalizma, pohlepa. In vse je bilo dovoljeno. Tudi fejkanje. Takrat je nastal Donald Trump. Rob in Fab – prvi Nemec, drugi Francoz, oba prišleka s socialnega dna (Rob je bil sin »pobeglega« ameriškega vojaka in striptizete), prepričana, da sta boljša od Beatlesov – sta hotela le svoj funt mesa. In sta ga dobila: prodala sta petdeset milijonov plošč! Njuni koncerti so bili masovke! Bila sta na vrhu lestvic! In sveta! Made it ma! Top of the world! In potem sta zletela v zrak – kot James Cagney na koncu Bele vročine. Ko se je razvedelo, da petje le fejkata (ne bi smela kandidirati za grammyja! ne bi ga smela dobiti!), so ju mediji in feni raztrgali, zmendrali in požrli.

Zakaj so se vsi čutili tako izigrane in tako prevarane? Ker sta bila temnopolta? Ker so črnci, ki so uspeli, avtomatično veljali za sleparje? Ker sta čez noč tako divje uspela, da sta si zaslužila propad?

Maščevanje je bilo strašno – v slogu Boga Stare zaveze. Kar je bilo čudno, saj so z njunim fejkanjem vsi profitirali – feni, producenti, glasbena industrija, trgovci, mediji, MTV, Bog. Zakaj so se vsi čutili tako izigrane in tako prevarane? Ker sta bila temnopolta? Ker so črnci, ki so uspeli, avtomatično veljali za sleparje? Ker sta čez noč tako divje uspela, da sta si zaslužila propad? Kapitalu – Aristi, njenim šefom, MTV-ju in Farianu, ki ju je rasistično zlorabil – se ni skrivil niti las, duo Milli Vanilli, ki je poosebil novo dobo, pa so vrgli v smeti. Kar je bilo vendarle pretiravanje: na ovitku albuma All or Nothing – njunem prvencu – so namreč navedeni vsi, ki pojejo na tem albumu, toda njunih imen tam ne najdete. Hudič je bil v drobnem tisku. Rob in Fab sta bila le prezenterja, le brend – kot Trump. Nista pa bila belca. In to ju je stalo vsega. Zaradi fejkanja. Simuliranja. Lypsynchinga. Ste gledali Bohemian Rhapsody? Freddieja Mercuryja je igral Rami Malek – je tudi pel pesmi, ki jih slišimo? Ne, le odpiral je usta. In dobil oskarja za najboljšega igralca. (Paramount+)

B-USwbeW6v0