Emily St. John Mandel: Postaja Enajst

+ + + +

Umetnost kot obljuba

Postaja Enajst kanadske avtorice Emily St. John Mandel (1979) je nastala pred kovidno socialno ohromitvijo, tako da ne zapade aktualizmu, čeprav ima z zadnjo pandemijo tesno navezo. Le virus gruzijske gripe s kar najkrajšo mogočo inkubacijsko dobo, ki hipoma pobere skoraj vse in zaradi katerega sledi zatemnitev nam znane civilizacije, je precej usodnejši in zato po opravljenem delu brez popisa represije in karantenskih prepovedi hitro izzveni. Preživelci pretežno po naključju tako razen ostalin civilizacije in okostnjakov, starejši tudi spominov na tehnologijo in prejšnjo normalo, nimajo stika s preteklim, to jim ne pomeni morebitne grožnje, prej prostor nostalgije. In postopoma ponuja upanje, da bo enkrat spet vsaj nekoliko bolje.

Od uvodnega prizora, ko ob igranju Kralja Leara naslovni in tudi sicer slavni filmski igralec omahne na odru med predstavo, se roman suklja okoli umetnosti in industrije zabave, obenem v retrospektivi kukamo v igralčevo intimo. Njegova prva žena, kot on tudi sama prihaja z osamljenega in zakotnega kanadskega otočka, riše strip o vesoljski ladji, ki se v prostranstvih pokvari in si njena posadka želi domov. Ker igralec strip podari eni od punčk, ki igrajo Learove hčerke, pa tudi svojemu sinu, ta strip v mali seriji odigra ključno vlogo pri razumevanju sveta in lastne vloge obeh, zdaj odrasle popotnice z umetniško skupino, medtem ko si sin ob Svetem pismu in podprt s stripom domišlja, da je prerok, in s tolpo ustrahovanih somišljenikov širi svojo krvavo blagovest. Seveda se srečata, pozitivna in mračna utopija, in izid je glede na humanistično noto Postaje Enajst predvidljiv in pričakovan.

Drugače od brutalnega kanibalizma in opustošene krajine v McCarthyjevi Cesti je pokatastrofični svet Emily St. John Mandel obnovljen, spet se vidijo zvezde, ker ni svetlobnega onesnaženja, posamezni zaselki očitno proizvedejo več, kot potrebujejo, zato lahko gostijo nastope skupine igralcev in glasbenikov, ki jim večinoma ponujajo klasiko, Shakespeara in simfonije. Spet zarasle in neobdelane površine so polne življenja, cvrčanje žuželk včasih preglasi zvoke približevanja divjakov ali sledilcev kulta, ceste so polne rjavečih avtomobilov in skeletov tistih, ki so si obetali pobeg na deželo, v osamo, na varno do konca epidemije.

Na koncu se pojavi upanje; iz zapuščenega letalskega terminala, ki je zdržal, ker se kerozin ne »pokvari« in ker je letališče opremljeno z vzporednimi sistemi, ki omogočajo preživetje, se v daljavi vidijo električne luči. V sosednjem mestu izdajajo časopis, starejši prenašajo znanje na mlajše, obstaja zavest o pomembnosti knjig in stripov, časopisov, vsega, kar še deluje, ker je analogno. Postaja Enajst tako daje upanje v kulturo tudi v časih, ko tehnologija odpove. Roman je spisan napeto, s preskoki med zgodbami in časi, s pogostimi retrospektivami, ki se na koncu trdno povežejo in osmislijo.