Nastassja Martin: Verjeti v zveri

+ + + + +

Metaforično: medvedov poljub. Realno: francoska antropologinja z razbito glavo po medvedovem napadu na Kamčatki.

Dogodek, ki ustvari knjigo. Seveda s pomočjo pisateljice, ki na podlagi dveh minut spiše 150 strani minuciozno sestavljene pripovedi, ki prav do zadnjih strani zadrži vsebino smrtonosnega srečanja.

Avtorica seveda ni bila tam po naključju, raziskovala je načine bivanja avtohtonega ljudstva Evenov. V knjigi popisuje mesece operacij in zdravljenja, na daljnem vzhodu Rusije in v Franciji, ki so iz nje naredili bitje z novim obrazom. A zapleteni zdravniški posegi so malenkost v primerjavi s psihično predelavo travme. Od tedaj ni več ista, Eveni so jo imenovali mjedka, ženska, ki biva med dvema svetovoma. Ponoči o njem sanja, podnevi si postavlja vprašanja. Zakaj jo je medved ugriznil v obraz? Zakaj je potem nenadoma zbežal? Kaj je videl v njenih očeh, da jo je napadel? Zakaj je ni preprosto ubil?

No, Nastassja je bila vražja, zverino je usekala s cepinom, na vprašanje v domovini, ali se je poškodovala pri padcu z gore, je zabrusila – ne, stepla sem se z medvedom. Jasno, da je šla nazaj na Kamčatko, tam je našla sogovorce, ki so ji dejali: včasih živali obdarujejo ljudi; ti si dar, ki so nam ga dali medvedi, ker so te pustili pri življenju.

Moderni človek se zdolgočaseno sprašuje, kdo sploh je, kakšno identiteto ima, ona pa je že poprej pobegnila iz blaznosti zahodne civilizacije v rusko divjino, potem pa sama postala svoj objekt proučevanja.

Tudi za bralca peklensko, ko se poskuša vživeti v nekaj, kar si le megleno predstavlja, ne da bi z njo lahko delil občutke.