Kakršen gospodar, takšen pes

Knjigo Imena slovenskih psov, nedavno izdano pri založbi ZRC SAZU, je Marko Snoj, dr. jezikovnih znanosti, etimolog in slovaropisec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, posvetil »bitjem, ki nam krajšajo čas in podaljšujejo življenje«. Publikacija, ki jo avtor opisuje kot »spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom«, je nastala na pobudo njegove žene Alenke, ki je, kot je dr. Snoj povedal v pogovoru za Mladino, »vsaj duhovna soavtorica knjige, če ne še kaj več«. Rekla mu je: »Iz vsake stvari narediš slovar, zakaj ga ne bi še iz psov.« In tako je tudi storil.

Slovar imen je obogatil z etimološkimi razlagami, saj je želel, »da bi ljudje vedeli, kaj pravzaprav pomeni ime njihovega psa«. »Reks – teh je v Sloveniji največ, okoli 4.000 – v latinščini pomeni ’kralj’. Lesi – teh je v Sloveniji več kot 250 – v škotski angleščini pomeni ’punca, dekle’, a tega pri nas mnogi ne vejo, zato to ime nosijo številni psi in ne le psice,« pravi. Ti imeni sta pri nas seveda tako pogosti tudi zaradi priljubljenosti filmske adaptacije romana Lesi se vrača in avstrijske TV-nanizanke Komisar Rex, a to še zdaleč nista osamljena primera imen slovenskih psov, ki izhajajo iz sveta literature, filma ali glasbe. Med temi so najpogostejša tista, ki imena črpajo iz filmov, opaža avtor.

V slovarju najdemo številne slovenske pse, ki so poimenovani po likih iz fantazijske sage Gospodar prstanov, na primer pet Gandalfov, dva Saurona, dva Aragorna in kar 35 Frodov. Še več kužkov je poimenovanih po akcijskih junakih – kar 227 psov nosi ime Rambo, nekateri pa so poimenovani celo po igralcih iz akcijskih filmov, denimo kužek Schwarzeneger, za katerega je Snoj prepričan, da ga lastniki pokličejo z okrajšano različico imena – Švarci. »Pri izbiranju pasjih imen se je pametno izogniti tistim, ki imajo več kot dva zloga,« pravi.

Snoj seveda nima nič proti temu, da pse imenujemo s človeškimi imeni, vseeno pa poudarja, da jih ne smemo počlovečiti, saj to »škoduje vsem, zlasti psom«.

V slovarju najdemo tudi ogromno psov, poimenovanih po glasbenikih. Tu so denimo Rammstein, Bjork, Rihanna, Ozzy, Santana, Gušti, Bono, Bowie, Siddharta, Mozart, Slayer, Morrissey, Nirvana in številni drugi. Ja, mnogi lastniki psov želijo z izbiro imena okolici sporočati, katerim umetnikom so naklonjeni – nekako tako, kot bi nosili majico z logotipom svojega najljubšega benda. Spet drugi morda želijo z izbiro imena okolici sporočati celo svojo naklonjenost političnim voditeljem, tako zgodovinskim kot sodobnim, tudi najspornejšim: med slovenskimi psi najdemo na primer štiri Putine, enajst Nixonov, dva Lenina, dve Obami, dve Cheguevari in sedem Chejev, dva Churchilla in celo enega Hitlerja.

Izbira imena seveda pove mnogo več o lastniku kot o psu. »Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje,« v knjigi opaža Snoj in parafrazirano doda: »Je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.«

Lokalni trendi v izbirah pasjih imen pa seveda povejo tudi marsikaj o družbi. Iz slovarja je na primer jasno razvidno, da smo Slovenci naklonjeni alkoholnim pijačam: pri nas je kar 46 psic po imenu Tekila, 58 kužkov po imenu Viski, dva psa po imenu Champagne, tri psice po imenu Vodka in kar 124 kužkov po imenu Gin, z nami pa so tudi psi, poimenovani po koktajlih, od Mojita do Daiquirija. Kljub očitni afiniteti do eksotičnih pijač iz tujine pridejo na vrsto tudi domače sorte žlahtne kapljice: med nami se sprehaja tudi kužek po imenu Teran.

Pri izbiri pasjih imen seveda ni omejitev, kakršne veljajo pri izbiri osebnih imen, zato so lahko imenodajalci zares domiselni. A Marku Snoju tudi vprašljive izbire imen ne gredo zares v nos. Kot pravi, »človek po štirih desetletjih dela z besedami pravzaprav ne more reči, da je kakšna beseda grda. Besede so kot otroci ali živali: ni grdih. Besedo lahko grdo uporabiš, sama po sebi pa ni grda nobena, pa naj bo še tako za lase privlečena.« Dodaja, da pa so ga določene izbire imen vseeno nekoliko presunile. »Še najbolj ime Kajn. To je z bratomorstvom zaznamovano ime, ki bi se mu vsekakor raje izognil. Je nekako tako, kot bi ladjo poimenoval Titanik 2,« pravi.

Razloži še, da mu je pri raziskovanju na žulj najbolj stopila angleščina. Ker si je slovar pasjih imen zamislil tudi kot priročnik, upa, »da bodo bralci izbrali lepa imena, ne pa pišmevuhevska«, pravi. In nadaljuje: »Ne želim jadikovati, a če pogledamo široki plan, je težava predvsem v tem, da nam malo vsiljujejo imperialno angleščino, ki vdira že na vsakem koraku in z vseh strani.« Očiten porast pasjih imen, ki so k nam prišla iz angleščine, se je začel kmalu po prelomu tisočletja, statistike, ki jih je Snoj zbral v knjigi, pa pričajo, da so danes imena, ki so prevzeta iz tujih jezikov, pravzaprav v večini: le kakšna tretjina je domačih.

Odpoklic 

Psi so se izkazali kot izjemno plodovit teren za jezikoslovno raziskovanje, pa ne le za slovaropisje, temveč tudi za etimološke, zgodovinske, slovnične, literarne in folkloristične razmisleke. Slednja sta prispevala gostujoča pisca Tone Smolej in Marjetka Golež Kaučič.

Kot pojasnjuje Snoj, pisanje samega slovarja imen ni bil pretirano trd oreh. »Z urada sem dobil seznam, na katerem je bilo vpisanih dobrih 196.000 psov oziroma podatki o njihovih imenih, pasmah, spolih in letnicah vpisa. Te sem enostavno uredil in morda bi se lahko vpisal kar v Guinnessovo knjigo rekordov, saj sem slovar napisal v pičlih treh tednih,« pravi. In doda: »A le narediti slovar pri takšni temi enostavno ni bilo dovolj.« Drugi korak so bile etimološke osvetlitve pogostejših imen, sledila so še uvodna poglavja: »Navadno pišem debele slovarje z zelo kratkimi predgovori, tukaj pa se mi je zdelo, da bi lahko v uvodnih poglavjih napisal kaj več.«

In res, že na prvih nekaj straneh najdemo fascinantne jezikovne podatke, povezane s človekovim najboljšim prijateljem. Denimo pojasnilo, da beseda »repenčiti« etimološko izhaja iz ponosne drže psov čuvajev, ki z dvignjenim repom in nastopaškim korakom sprejemajo tujce na domačih dvoriščih. Ali pa to, da izraz »odpoklic« lastnikom psov pomeni nekaj čisto drugega, kot to besedo definirajo naši slovarji: ti pravijo, da je to »odvzem funkcije ali pooblastila pred iztekom mandata«, v pasjih šolah pa se naučimo z odpoklicem nemudoma priklicati svojega psa, »ne glede na to, kaj tisti trenutek dela ali kaj ga zanima«, pojasni Snoj. Zanimiva je tudi na primer etimološka razlaga besede »cinik«, ki danes pomeni »kdor prezira splošno veljavne vrednote in se jim posmehuje«: ta izraz izhaja iz filozofske šole kinikov, ki je posredno poimenovana po starogrški besedi za psa.

Takšnih jezikovnih zanimivosti, povezanih s psom in pasjim življenjem, v uvodnem delu kar mrgoli: med drugim se lahko naučimo tudi, da se je večjih potomcev mešancev prijel izraz »stopasemski« psi, manjših pa kar »tavžentrožice«. Pa tudi to, da je bila leta 2018 za najbolj izvirno novo slovensko besedo razglašena skovanka »drečka«, enobesedno poimenovanje vrečke za pasje iztrebke.

V raziskavi sledijo še pojasnila večbesednih izrazov, vezanih na psa, kot so morski pes, pasja procesija, hot dog in številni drugi. V tem poglavju se lahko naučimo na primer, da so bile pasje bombice – tiste majhne petarde, narejene iz papirja, gline in žvepla – prvotno namenjene kolesarjem, ki so z njimi odganjali pse, saj ti »v začetku 20. stoletja še niso bili tako navajeni na kolesarje kot danes«, pojasni Snoj. Izvemo tudi, da je Pleteršnikov slovar s konca 19. stoletja besedni zvezi »morski pes« pripisoval le pomen »tjulenj«. In tako naprej.

Nekateri morda želijo z izbiro imena sporočati svojo naklonjenost političnim voditeljem: med slovenskimi psi najdemo štiri Putine, enajst Nixonov, dva Lenina in celo enega Hitlerja.

Slovenščina ima tudi bogat nabor frazemov in pregovorov, vezanih na psa, denimo »še pes ima rad pri jedi mir«, »laže kot pes teče«, »starega psa ne moreš naučiti novih trikov«, »cediti sline«, »stisniti rep med noge«, »ni vreden, da bi ga pes poscal« in »pes, ki laja, ne grize«. A to so pravzaprav le kaplje v morju slovenskih fraz in pregovorov, povezanih z našimi štirinožnimi prijatelji, pri čemer pa je zanimivo to, da imajo tovrstne fraze navadno precej negativne konotacije: tisti izrazi, ki izhajajo iz pozitivnih lastnosti psov, denimo zvestobe, so v absolutni manjšini.

Snoj razloži, da se psu v starih jezikih, kot so stara indijščina, grščina, latinščina, srednjeveški keltski jeziki in severnogermansko izročilo, skorajda vselej pripisujejo le pozitivne lastnosti. »Pes je po teh izročilih junak in zvesti spremljevalec, včasih se mu pripisuje kakšna grabežljivost ali pogoltnost, a to še ni tako hudo,« pravi. In nadaljuje: »Edino izročilo, kjer je pes tako rekoč vselej negativen, je Sveto pismo. Negativna konotacija psa je v Evropo prišla prek judovske tradicije – po Mojzesovem zakoniku.« Zaradi svetopisemskega izročila se je pes pri nas uveljavil kot nečisto bitje, ki ga ne smemo ne jesti in ne žrtvovati. »Zahodna civilizacija ima vsaj dva temelja, antičnega in judovskega. Po antičnem izročilu je pes izrazito pozitiven, po judovskem pa ravno obratno, kar vsaj deloma pojasnjuje dvopomenskost psa v simbolni govorici.« Po drugi strani lahko ponazarjanje negativnih človeških lastnosti s pasjimi metaforami pripišemo tudi dejstvu, da je »pes vedno živel slabše od človeka: živel je od ostankov človeške hrane, tradicionalno je prebival zunaj – na kakšnem senu in podobno, skratka, živel je v slabih razmerah – imel je pasje življenje,« pojasni avtor.

V zadnjih desetletjih se je družbeni status psa radikalno spremenil: čedalje več psov ima človeška imena, kar kaže na spremenjen odnos do te živali, ki jo vse bolj vidimo kot družinskega člana, ki nam je že skorajda enakopraven, včasih smo mu pa lahko celo nekoliko podrejeni. Snoj seveda nima nič proti temu, da pse imenujemo s človeškimi imeni, vseeno pa poudarja, da jih ne smemo počlovečiti, saj to »škoduje vsem, zlasti psom«.

Knjiga:
Marko Snoj: Imena slovenskih psov
Založba: ZRC SAZU, 2023
Cena: 37 evrov