Varuhi formule

Film je vizualno tako suhoparen in psihološko tako dolgočasen, da bi potreboval atomsko bombo, da bi ga premaknila

zadržan +

Verižna reakcija. Čuvari formule, 2023, Dragan Bjelogrlić.

Francoski profesor Georges Mathé (Alexis Manenti), ki skuša izvesti presaditev kostnega mozga, eksperimentira le na miših, toda leta 1958 dobi nepričakovano darilo – v pariško bolnišnico Pierre in Marie Curie z vojaškim letalom pripeljejo štiri jugoslovanske znanstvenike, Dragoslava (Radivoje Bukvić), Roso (Alisa Radaković), Životo (Ognjen Micović) in Radojka (Jovan Jovanović), ki jih je okužila radiacija v raziskovalnem jedrskem reaktorju Vinča. »Naši ljudje vse spremenijo v krčmo, celo znanstveni inštitut,« slišimo. Mathé, ki naj bi nadzoroval njihovo zdravljenje in ki išče »formulo življenja«, »formulo smrti« – jedrske programe – pa prezira, vpraša: »Veste, kaj so delali v tem reaktorju?« Vemo – atomsko bombo (ki bi očitno izgledala kot yugo). Vsaj tak je podton. Mathé noče postati »Smrt, uničevalec svetov,« zato najprej reče, da jih ne bo zdravil, saj ne prenese imitacij Roberta Oppenheimerja, potem pa si premisli – človeškim »mišim«, ki bi jim lahko pionirsko presadil kostni mozeg, se ne more upreti. Nobelova nagrada kliče. Zgodovina kliče.

Tu so vsi na zmenku z zgodovino: hladna vojna, ki vse spreminja v paranoike, jugoslovanska Udba, ki izgublja kontrolo, okuženi mučeniki, ki umirajo za domovino (Tita, partijo, revolucijo), in Francozi, ki dobijo priložnost, da spontano in junaško – po partizansko (»Kar tako, brez koristoljubja in prikritega namena«) – darujejo kri in kostni mozeg simpatičnim »barbarom« z druge strani železne zavese.

Tu so vsi na zmenku z zgodovino: hladna vojna, ki vse spreminja v paranoike, jugoslovanska Udba, ki izgublja kontrolo, okuženi mučeniki, ki umirajo za domovino (Tita, partijo, revolucijo), in Francozi, ki dobijo priložnost, da spontano in junaško – po partizansko (»Kar tako, brez koristoljubja in prikritega namena«) – darujejo kri in kostni mozeg simpatičnim »barbarom« z druge strani železne zavese. Skupaj celo zapojejo! Bambino via Dalida. Ta patos spominja na patos starih jugoslovanskih epopej. In film Varuhi formule, podnaslovljen Verižna reakcija in posnet po romanu Gorana Milašinovića (Slučaj Vinča), tudi izgleda tako, kot bi bil posnet v Jugoslaviji – tam nekje ob koncu osemdesetih, ko je že povsod curljalo (Manenti je itak podobnik Voje Brajovića). Vse se odvrti v interierjih, v interierjih bolnišnice in interierjih okuženih, toda na povsem konvencionalen način, brez napetosti (»Takoj ven! Zakaj se alarm ni vklopil! Hitro pod tuš!«) in kake filmske imaginacije. Dragan Bjelogrlić, režiser, producent in koscenarist (igra tudi Aleksandra Rankovića, šefa Udbe), specialist za varno in konsenzualno jugonostalgijo, skuša našteti le čim več dejstev (kot da bi ekraniziral wikipedijsko geslo o nesreči v Vinči), obenem pa si neprestano čestita za humanizem, toda to je cenen, populističen in nezaslužen humanizem – najlažje je biti proti atomski bombi. A film je vizualno tako suhoparen in psihološko tako dolgočasen, da bi res potreboval atomsko bombo, da bi ga premaknila. Res škoda, da bolj ne verjame svoji lastni predpostavki in ultimativni filmski »verižni reakciji« – suspenzu. (kino)

qKg3XzPHStY