Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

+ + + +

Na Sonce

Nobelovec Kazuo Ishiguro (1954, Nagasaki), pripovednik japonskih korenin, ki je v angleški pripovedni tradiciji domač in zato prevzema zahodne žanrske predpostavke, je zaslovel z romanom Ostanki dneva, v katerem je združil japonski način služenja in manire angleškega visokega plemstva. V romanu Ko smo bili sirote je dogajanje prenesel v Šanghaj v času japonske okupacije, v katerem detektiv, ki je odraščal v Angliji, išče svoje starše in se ukvarja z njihovo skrivnostno ugrabitvijo; vendar je velemesto s svojimi iracionalnimi zakonitostmi preveč kaotično, da bi ga lahko zaobjel z razumom, zato se pripoved izteče v razočaranje, v deziluzijo, stvari pa se izkažejo za popolnoma drugačne od preiskovalčevih pričakovanj.

Klara in Sonce je zgodba o UP-ju, umetni prijateljici bolnega otroka, napol varuški na dežurstvu in napol sofisticirani igrači, in odnos z njeno varovanko spremljamo vse od čakanja na pravega otroka, ki jo bo vzel domov, in teh se kar nekaj gnete pred izložbenim oknom, čeprav se potem nekateri na prigovarjanje staršev odločijo za naslednjo, naprednejšo generacijo.

Klara je v zvesto in gibčno imitacijo človekove postave postavljena umetna inteligenca. Vendar je tudi posebna, poudarjeno občutljiva in potrudi se biti kar najbolj razumevajoča in delati dobro. Celotna pripoved je njeno rezoniranje in spominjanje, kakor poteka z Deponije, kamor jo odložijo, in očitno je to mračen prostor, ki bo počasi povzročil njeno ugasnjenje, saj je Klara na sonce, na sončne celice.

Ishiguro se ne ukvarja s tehnologijo, androidka nima želje, da bi razumela svoje delovanje, niti ji znanja o tem nihče ne ponuja. Vendar razume milost, ki jo daje Sonce, in ker se sama počuti toliko bolje, toliko bolj aktivno, kolikor bolj Mu je izpostavljena, razvije tudi nekakšen kult: Sonce nagovarja, ponuja mu žrtve, če bi bilo milostno tudi do tistih okoli nje, recimo berača s psom, ki si popolnoma opomore po obsijanju. Klara je idealen služabnik, razumevajoča tudi takrat, ko si jo hočejo objestni otroci podajati in preveriti, ali se bo postavila na noge po padcu, je požrtvovalna in za blagor svoje mlade gospodarice pripravljena na marsikaj, recimo na uničenje onesnaževalcev, ki zastirajo Sonce in Njegovo milostno luč.

Klara in Sonce je roman, spisan kot da skozi oči – optiko – umetne inteligence. Drugače od tistih, v katerih služabniki kažejo družbi ogledalo v nevednih in ne vedno do konca razumevajočih popisih obredov bogatih, imamo družbo prihodnosti, genetski inženiring in skupine, ki so iz družbe izločene ali izgnane, kakor jih vidi na hitro socializiran, vendar tudi neveden robot, ki sprejema vse, kakor je: brez upornosti in pretežkih vprašanj. Ker je Klara tudi motivacija mladi bolni gospodarici, oboleli med genskim preurejanjem, in poskuša biti njena najboljša prijateljica, dobiva zgodba z robotskim sočustvovanjem, čeprav je popisana suho, tehnično, dodatne ganljive obrate. Ishiguro jih izpiše vešče in premeteno, s tem pa se spet loti teme lojalnosti, upanja, nekoliko tudi razočaranja.