Uroš Ahčan: Skalpel

+ + + + +

Prof. Ahčan je pred leti presenetil medicinski svet, ko mu je z ekipo uspelo z uporabo 3D-tehnologije na podlakti pacienta izdelati nos in ga potem uspešno prenesti na obraz.

Zdaj je iznenadil drugače: namesto s kirurškim skalpelom se je predstavil z obširno izpovedjo o življenju kirurga. Prvo poglavje v obliki dnevnika mladega kirurga ne obeta veliko. Frenetično napolnjeni dnevi s kratkimi refleksijami sicer ilustrirajo delovni ritem, a bralca puščajo na distanci. Nadaljevanje z zgodbami o opravljenih operacijah pa prinese preobrat: naenkrat skozi tekst privre strast plastičnega in estetskega kirurga, ki mozga o idejah in rešitvah – kako iz polomljenih, povoženih in prežaganih teles nazaj sestaviti človeka; ne za silo skrpanega, temveč denimo planinca, za katerega ni kazalo, da bo po poškodbi sploh še kdaj hodil, potem pa je svojemu rešitelju poslal razglednico z osvajanja himalajskih vrhov. A himna profesiji prestopi v naslednjem poglavju v kritiko medicinske industrije, zdravstvenih zavarovalnic in nizkocenovnega medicinskega turizma lepotne kirurgije, ki pa ni pisana apriorno, marveč iz lastnih izkušenj, često v obliki mehkega cinizma. Sploh, ko na svetovnem kongresu naleti na zvezdo, ki poskuša zasijati s primeri, podprtimi s fotkami njegovih posegov. Ali z razkrivanjem spektakla neposrednih prenosov kirurških operacij, ki bolnišnice spreminjajo v športne arene. Z ironijo pa ne varčuje niti pri sebi, saj niza anekdote iz zasebnega življenja, kjer v maniri črnega humorja slika svoje poslanstvo – maloprej je še veseli svat, zdaj kirurg z ženinom v operacijski dvorani, pri čemer jima uspe, da ko se vrneta, večina še opazi ne, da je dve uri rajala brez njiju.

Knjižni finale prinese dnevnik izkušenega kirurga, ki privzame načelo, da mora poleg pacienta preživeti tudi zdravnik. Tako svojo izpoved zašije v celoto, v kateri tudi šepavi uvod dobi smisel.