Komentar / Krčenje

Janko Lorenci

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kolumna

Leto 2023 bo po vseh napovedih najbolj vroče doslej. Če se vročina združi z visoko vlago, postane dobesedno ubijalska. V Evropi, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, je lani po ocenah zaradi vročine umrlo kakih 60 tisoč ljudi. Brez klimatskih naprav bi bilo žrtev bistveno več. Toda množična raba teh naprav dodatno segreva planet, saj je zanjo potrebne veliko energije. To je tak mali začarani krog. Nekaj milijard zemljanov pa si hladilnega razkošja sploh ne more privoščiti.

Zaradi segrevanja bo veliko delov sveta sčasoma postalo neprimernih za življenje. Doslej je človek hkrati s tehnološkim napredkom naseljeval vedno večje dele planeta in se utrjeval v prepričanju, da je gospodar narave. Zdaj se naselitveni prostor zaradi podnebne krize že krči (v Sloveniji zaradi poplav in plazov), miselnost gospodarja pa ostaja. Tako človeštvo iz podnebno stabilnega holocena samo sebe rine v negotovo, nestabilno prihodnost, številne vrste pa zaradi hitrosti podnebnih sprememb že izumirajo.

Doslej se je planet zaradi človekovih izpustov toplogrednih plinov v primerjavi s predindustrijsko dobo segrel za 1,2 stopinje Celzija. Pariški podnebni dogovor dovoljuje 1,5 stopinje, a je po mnenju večine klimatologov že mrtev. Pri sedanjem tempu izpustov bomo do leta 2050 dosegli dve stopinji – podnebje pa je postalo brutalno že pri sedanjem presežku 1,2 stopinje Celzija. Prihodnost se zdi morasta toliko bolj, ker se lahko zgodijo številne prelomne točke (t. i. tipping points) – uhajanje metana zaradi taljenja permafrosta, ustavitev Zalivskega toka, preobrazba Amazonije iz skladišča CO2 v producenta … – in še poslabšajo položaj. Kaže tudi, da se planet ne segreva linearno, ampak pospešeno.

Dolgo je veljalo, da bo podnebna kriza prizadela samo naše otroke. Zdaj je očitno, da je kriza že tu in že prizadeva nas. Zato zvitejši protiekološki lobiji (zlasti energetski velikani, njihovi plačanci in podkupljenci, skrajna desnica, bogataši …) spreminjajo strategijo: očitnih podnebnih sprememb ne zanikajo več, trdijo pa, da je dosledna zelena politika (ekološki davki, uvajanje toplotnih črpalk itd.) za večino ljudi predraga. Druga taka finta je, da bo najhujše preprečil tehnološki napredek. Tretja: stanje je že tako slabo, da ni mogoče storiti ničesar več – ljudje, vdajte se v usodo in ostanite pasivni.

Za takimi zvijačami se skrivata hinavščina in sebičnost: briga me, kaj bo dolgoročno s planetom in ljudmi; ko bo res nevarno, ne bom več živ; kaj podnebje, pomemben je dobiček; jaz se bom že znašel, saj sem bogat in vpliven.

Hudo je, da tem fintam (zlasti prvi) bolj ali manj naseda ali se po njih ravna politika in marsikje vodeni ukrepe proti podnebni krizi. Klimatologi se strinjajo, da je katastrofo še mogoče preprečiti, a le, če bosta pridobivanje in poraba nafte, premoga in plina zmanjšana hitro in drastično. Torej bi morala politika stopiti na prste energetskim velikanom, ki zlasti po izbruhu ukrajinske vojne kujejo bajne dobičke. Vendar velike naftarje še naprej subvencionira in pospešuje proizvodnjo fosilnih goriv itd. To počne, ker je prestreljena z lobisti, ker se bolj kot z večino identificira z bogatimi in vplivnimi, ker je neenotna (desnica je večinoma antiekološka) in ker je ohranjanje statusa quo – za zdaj – udobnejše kot naporni zeleni prehod. Milijarde ljudi plačujejo ceno za to, da lahko nekaj ducatov onesnaževalcev žanje rekordne dobičke – to je moralni polom političnega sistema, pravi M. Mann, eden vodilnih svetovnih klimatologov. Ovire za ohranitev segrevanja pod katastrofalno mejo niso fizične in tehnološke, ampak politične.

Obnovljivi viri energije napredujejo hitro in zanje dela tudi ekonomska logika, saj postajajo cenejši od fosilnih goriv. A še vedno naraščajo tudi izpusti toplogrednih plinov, z njimi pa nevarnost podnebnega zloma. Zlom je še mogoče preprečiti, toda podnebne spremembe že vplivajo na vse vidike življenja v revnem in bogatem svetu. Časa zmanjkuje, vsako leto ekološke negibnosti je izgubljeno leto. Vse dosedanje mračne napovedi klimatologov so se uresničile, a jih nobena politika še zdaj ne jemlje resno.

Tudi bližnji podnebni vrh ne bo prinesel preboja; dovolj je vedeti, da gostitelj, Združeni arabski emirati, načrtuje nova orjaška črpanja nafte, opuščene vrtine pa pušča kljub prepovedi goreti in s tem onesnažuje. A upanja, da se bo svet še pravočasno zganil in se rešil katastrofe, ne gre izgubiti. Podnebna kriza pritiska, odnos množic do nje se spreminja. Veliko je še nevednosti, drže bo-že-kako in razmisleka: zakaj bi nosili breme zelenega preloma mi, revni in nebogati ljudje, ko pa »oni zgoraj«, bogati in vplivni, neprimerno bolj svinjajo okolje, ne dajo pa nobenega zgleda. Ponavljamo: podnebna kriza je tudi kriza strahovito neenake, na vrhu mrzle družbe. Zadnje Oxfamovo poročilo pravi: najbogatejši odstotek človeštva onesnažuje ozračje enako kot 66 odstotkov revnih, tako trpinči in ogroža ogromno večino soljudi in preprečuje, da bi politika, odgovorna za celoto razvoja, potegnila za zasilno zavoro. Hkrati je nizko obdavčen, beži v davčne oaze itd. Ta odstotek oziroma premoženjsko zgornja desetina v vsaki državi peha v nesrečo vse druge, ki obremenjujejo planet bistveno manj. Skrajni čas je za progresivni davek na onesnaževanje.

Pri stari zgodbi smo: zdaj že očitna brutalizacija podnebja je napoved mogočega pekla na zemlji, hkrati pa impulz, ki bo pasivnost množic, vedno bolj ekološko tesnobnih, prestrašenih in jeznih, prej ali slej neizbežno prelevil v silovit pritisk na politiko, da prepreči podnebni zlom. Množice, s srednjim razredom vred, bi morale znoreti že zdaj, saj so izigravane in na smrt ogrožene. Od tega, kdaj in kako (mirno ali nasilno) se bo ta prelom, ta družbeni tipping point zgodil, je odvisno, kako celo kožo bomo odnesli.