Astrid / Glasbenica, ki jo ob artpop produkciji zaznamujeta še operno petje in harfa

"Pri akademikih je pogosto tako, da so zaprti v svet rigidnih pravil, ki so jim jih profesorji vbili v glavo. Ko jim vzameš note, enostavno ne znajo zaigrati nič."

Pri Astrid Ani Kljun, osemindvajsetletni Velenjčanki, ki živi in ustvarja v Ljubljani, se je nadarjenost za glasbo pokazala že kmalu po tistem, ko je shodila. »Bili smo na nekem kosilu, kjer so v ozadju vrteli narodnozabavno glasbo; nenadoma sem prijela terco in staršem se je takoj posvetilo: ’Punca zna peti,’« se spominja. Pri štirih letih je obiskala glasbeno šolo, kjer se je igranja harfe učila njena starejša sestra. Ob prvi priložnosti je malce pobrenkala po strunah in sestrin učitelj je nemudoma izstrelil: »Kar vpišite jo.« In tako so tudi storili.

Zavrtimo čas dobrih dvajset let naprej: glasbenica, ki se lahko pohvali z magisterijem iz opernega petja in se bliža diplomi iz harfe, mladim v glasbeni šoli zdaj predaja znanje. Vendar operno petje, igranje harfe in učenje glasbe pravzaprav niso njena primarna »zaposlitev«: ne, največ časa posveča projektu Astrid-, ki pa, kot sama poudarja, kljub temu da nosi njeno ime, ni zares solističen podvig, temveč plod kolektivnega truda številnih glasbenikov, denimo kitarista Luke Flegarja iz ljubljanske shoegaze zasedbe Haiku Garden in bobnarja Davida Nika Lipovca iz trojca Pantaloons, ki igrata v njenem spremljevalnem bendu. Največ zaslug pa pripisuje Tomažu Zupančiču, sicer kitaristu ene naših najpopularnejših rockovskih zasedb mlajše generacije – MRFY.

Pred dobrimi tremi leti sta začela sodelovati na pevkino pobudo: »Suvereno sem mu poslala sporočilo, naj si označi na koledarju, da imava čez tri tedne koncert, čeprav se sploh še nisva poznala – vedela sem le, da je izjemen kitarist.« Samozavesten pristop se je obrestoval: Zupančič zdaj podpisuje dobršen del produkcije glasbe Astrid-, kot glasbenika sta postala nerazdružljiv tandem in sta tudi v romantični zvezi. Kako pa je videti glasbeno sodelovanje multiinstrumentalista, ki je samouk, ter šolane operne pevke, harfistke in učiteljice glasbe? »Pri akademikih je pogosto tako, da so zaprti v svet rigidnih pravil, ki so jim jih profesorji vbili v glavo. Ko jim vzameš note, enostavno ne znajo zaigrati nič,« pravi Astrid Ana Kljun. »Ko pa nekdo do zadeve pristopi z radovednostjo in sam odkriva pravila igre, hitreje nastane nekaj posebnega oziroma nekaj, kar je zunaj okvirov.« Nadaljuje, da se je tudi sama naučila pravil predvsem zato, da jih krši. »Tudi učim tako, da učencem postavim okvire, nato pa jih spodbudim, da jih z vso silo porušijo,« pravi. Dodaja še, da je v mnogih razsežnostih svojega ustvarjanja, od pisanja besedil prek režije do plesa in konec koncev igranja klavirja, tudi sama samoukinja.

Astrid Ana Kljun je multidisciplinarna umetnica, ki želi imeti popoln ustvarjalni nadzor nad svojim delom. Zato je začela ustvarjati svoje videospote, te pa so opazili drugi glasbeniki, denimo mlada kantavtorica Dora Tomori, in jo kot režiserko povabili k sodelovanju. Sama se je naučila plesnih veščin (»odkar pomnim, po sobi poplesujem in prepevam Beyoncé«) in jih skupaj z mogočnim glasom unovčila za solističen kabaretni nastop, ki ga redno izvaja v ljubljanski restavraciji Nebo. Ob vseh naštetih podvigih ustvarja tudi koreografije, slika, piše in še kaj. Pravi, da jo navdihuje renesančni koncept univerzalnega človeka, da je tudi sama uomo universale, da se enostavno ne more ukalupiti in se posvetiti zgolj eni sami veji umetnosti. »Na akademiji so mi skušali odrezati krila in mi zabičali, da moram guliti le operno petje, če želim biti operna pevka, a tovrstno miselnost enostavno zavračam,« pravi. Ko je soočena z vprašanjem o vplivih pri svojem glasbenem ustvarjanju, našteje vse drugo kot glasbenike: od filmskih režiserjev prek slikarjev do pisateljev. Če pa že mora našteti nekaj glasbenih izvajalcev, si izbere Davida Bowieja, Billie Holiday in zasedbo Radiohead.

Tudi ko govorimo specifično o projektu Astrid-, se na vso moč otepa žanrskega predalčkanja. Njena prva mala plošča TRIPTICH – konceptualna izdaja, ki govori o posmrtnem življenju, pri čemer je pevka navdih med drugim črpala v slikah Evgena Delacroixa in Bartolovem romanu Alamut – krmari med triphopom in artpopom. Dolgometražni prvenec, ki ga trenutno pripravlja, pa bo obogatila še z rahlo tršimi kitarskimi komadi, ki jih je ustvarila skupaj s spremljevalno zasedbo. Ne otepa se niti popa: z Zupančičem sta ravnokar prijavila komad na Misijo Malmö za izbor predstavnika Slovenije na Evroviziji 2024.

Album, ki ga bo 5. decembra z bendom v živo predstavila v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani, se bo imenoval 18:48. Ta številka ima za glasbenico poseben pomen. »Vsak dan se mi zgodi, da pogledam na uro ob naključnem trenutku, ta trenutek pa je vselej ob 18:48,« pravi. In doda: »Prav tako pa je bilo leto 1848 leto pomladi narodov, kar lepo sovpada z revolucijami, ki se nenehno dogajajo v moji glavi.«