Hanna Slak / »Postali smo družba monologa«

Scenaristka in režiserka Hanna Slak se je rodila leta 1975 v Varšavi, živi in ustvarja pa v Berlinu. Tako rekoč rodila se je v svet filma: oče je bil režiser Franci Slak, mama je oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Iz režije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po seriji kratkih filmov je leta 2002 posnela prvi celovečerec Slepa pega, sledili so še Desperado tonic (2004), Teah (2007) in Rudar (2017), s katerim se je potegovala za nominacijo za oskarja za tujejezični film. Njeni filmi so bili predvajani na nekaterih najpomembnejših evropskih filmskih festivalih od Cannesa prek Berlina do Rotterdama in Locarna, njen zadnji film Niti besede, nemško-slovensko-francoska koprodukcija, je premiero doživel na slovitem mednarodnem festivalu v Torontu, kjer je bil uvrščen v tekmovalni program. To je njen prvi film, v katerem govorijo nemško, in tudi prvi, ki ga je posnela s Claire Mathon, izjemno direktorico fotografije, ki je v zadnjih letih podpisala velike pozornosti deležne filme, kot sta Spencer (2021, Pablo Larrain) in Portret mladenke v ognju (2019, Celine Sciamma). V ljubljanskem Kinodvoru, kjer si lahko film ogledate do 26. novembra, je spregovorila o temah, ki jih odpira ta »intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah izgube tega«.

Vaš novi film govori o intimnem odnosu med materjo in sinom, a se zdi, da lahko mehanizme, ki zaznamujejo ta odnos, zrcalimo tudi širše, na družbo. 

S filmom res odpiram več različnih vprašanj, zato je odvisno od gledalca, gledalke, katera tema ju bo najbolj nagovorila. Ena od tem je tista, ki sem jo raziskovala v vseh svojih filmih, ne le v tem zadnjem, in sicer vprašanje, kako se ljudje spoprijemamo s posledicami nasilja. Ne zanima me nasilje samo po sebi; tukaj se strinjam s Françoisom Truffautom, ki je rekel, da vsak film o vojni vojno tudi promovira, da se je temu nemogoče izogniti. Podobno je z nasiljem. Ne zanima me torej prikazovanje nasilja, niti se ne osredotočam na doživljanje tistih, ki so neposredno prizadeti. Zanimajo me predvsem sledi, posledice in brazgotine, ki jih neko nasilno dejanje pusti v družbi – v tistem delu družbe, ki opazuje z distance. Kako sploh ubesedimo nasilje? Na kakšen način se spoprimemo z bolečino? Kako lahko kot družba odpravimo travmatične posledice tovrstnih dejanj?

No, kako? 

V naš vsakdanjik nenehno vdirajo podobe bolj ali manj oddaljenega nasilja in prepričana sem, da to pušča brazgotine – ne le pri posameznikih, temveč tudi v družbi. Ampak kako sploh spregovoriti o tem? Kako zdraviti te rane? Vsaka rana, ki jo povzroči nasilje, lahko pripelje do novega nasilja, če je ne zdravimo. V tistih, ki v sebi nosijo tovrstne brazgotine, vendar tega ne morejo ubesediti, saj se jih nasilje ne dotika neposredno, začne teči podzavestni proces iskanja olajšanja za ta krč. Včasih je način, na katerega poskušamo predelati doživljanje nasilja, podoben simptomom nasilnega vedenja. Okolica to lahko interpretira kot nasilno obnašanje in tega posameznika ali posameznico demonizira kot problematičnega. To se pogosto dogaja najstnikom: njihove vedenjske vzorce vidimo kot zametke nasilnosti, čeprav gre pogosto le za to, da procesirajo neko doživeto nasilje. To seveda ni značilno le za najstnike. Podoben vzorec opazimo pri pogledu na begunce, ki imajo izkušnje z nasiljem. Nagnjeni smo k demoniziranju njihovih vedenjskih vzorcev in jih hitro prepoznamo kot potencialne nasilneže.

Zakaj je pomembno, da raziskujete posledice nasilnih dogodkov pri tistih, ki niso neposredno vpleteni, ne pa pri tistih, ki so jih preživeli? Zakaj je ta distanca tako ploden teren za vaše umetniško raziskovanje? 

Zanima me tisto, o čemer se ne pogovarjamo, stvari, o katerih ni pravega diskurza. O nasilju kot takem in o neposrednih posledicah nasilja nastaja veliko zgodb – morda še preveč. To je nekaj, kar se vedno znova ne le uporablja, temveč tudi zlorablja, mene pa zanimajo stvari, ki so neizrečene in prebivajo predvsem v naši podzavesti. V družbi je premalo mehanizmov, s katerimi bi se lahko spoprijeli s posledicami nasilja, ki ga iz varne razdalje opazujemo vsak dan. Ni dialoga o tem, kaj v nas povzročajo slike in zgodbe, ki se nas ne tičejo neposredno, a nas vseeno ranijo.

V naš vsakdanjik nenehno vdirajo podobe bolj ali manj oddaljenega nasilja in prepričana sem, da to pušča brazgotine – ne le pri posameznikih, temveč tudi v družbi.

Če to sporočilo – predelovanje travme in posledic nasilnih dogodkov, ki jih opazujemo z distance – zrcalimo v širši kontekst, se zdi, da z vidika aktualnih vojnih grozot dobi neko novo razsežnost. 

Ko sem bila stara dvajset let, se je zgodil genocid v Srebrenici. Takrat smo bili jaz in pripadniki moje generacije šele na pragu odraslosti. Nisem imela strategij, kako takšno zgodbo predelati. To je nekaj, kar je mojo generacijo močno zaznamovalo, in menim, da je to tista začetna travma, ki jo skušam vedno znova razumeti in jo skozi različne zgodbe tematizirati v svojih filmih. To je neizrečena travma nekoga, ki je živel in še vedno živi popolnoma varno. Nekoga, ki je sredi devetdesetih živel v svobodni, rahlo anarhistični in sila zabavni deželi, ki je imel privilegij mirnega in izpolnjenega življenja. Hkrati smo doživljali posledice travme in nasilja, ki se je dogajalo tako rekoč pred našim pragom. A tega praga ne prestopiš, nisi prisiljen, da bi ga prestopil, ostajaš na varni strani opazovalca, opazovalke. In začneš se spraševati, ali smo tudi mi krivi za to grozodejstvo, kako bi ga lahko ustavili, kakšna je pravzaprav naša odgovornost. To je vprašanje, ki se vztrajno ponavlja v različnih kontekstih. Kje je meja naše krivde in naše odgovornosti – osebne in kolektivne? O tem moramo govoriti. Če ta pogovor ne steče, se v nas vztrajno nalagajo mikrorane in mikrotravme, ki vodijo do patoloških vzorcev – v posameznikih in v družbi. Nobeno nasilje ni brez posledic – tudi za tiste, ki ga ne občutimo na lastni koži.

Kot ste povedali v nedavnem intervjuju za Val 202, film Niti besede ni mišljen kot političen film. Zdi pa se, da njegovo osrednje sporočilo v tem kontekstu dobi močno politično razsežnost. 

Po eni strani to sploh ni političen film, temveč je intimna zgodba o kompleksnem odnosu med staršem in otrokom, je zgodba o načinih, kako se v teh odnosih vedno znova najdemo na nekih robovih, in o dejstvu, da vselej preži nevarnost, da bi te robove tudi prestopili. Odnos med staršem in otrokom je hoja po robu, nevarnost padca povzroča po eni strani slepo zaupanje, po drugi strani pa dušeč nadzor. Kot starši smo vselej v pokrajini med tema skrajnostma. Ohranjanje ravnovesja je kakor hoja po vrvi.

To je tisto, kar se v filmu dogaja na ravni zgodbe obeh protagonistov. Tisto, kar je v tem filmu zame politično, pa je povezano z izgubo veščine poslušanja, ki vodi v nekaj, kar imenujem družba monologa. Demokracija temelji na dialogu in to, da prisluhnemo sogovorniku, je ključen del vsakega pogovora: polovica pogovora je poslušanje. A mi smo drug drugega nehali poslušati, samo govorimo še. Namesto da bi prisluhnili sočloveku, že razmišljamo, kako bomo nadaljevali svoj monolog, ko drugi neha svojega, poslušanje pa iz procesa kar izpuhti. V trenutku, ko začnemo izgubljati sposobnost poslušanja, izgubimo tudi sposobnost razumevanja in empatije. Film govori o tem, kako pride do te izgube. Protagonistka, ki je dirigentka, je po eni strani izgubila veščino poslušanja glasbe, pozabila pa je tudi, kako prisluhniti sinu. Sicer za otroka skrbi, ampak ne zmore več prisluhniti temu, kdo je in kaj doživlja. To se dogaja tudi na družbeni ravni: namesto da bi poskušali sočloveka zares videti in slišati takšnega, kot je – kot je ta hip, kajti vsi se spreminjamo – projiciramo lastno idejo tega, kdo ta človek je, kaj razmišlja in kakšni so njegovi nameni. To pa vodi v paranojo, sumničenje in demoniziranje drugega: izguba sposobnosti poslušanja vodi v izgubo dialoga in ta vodi v to, da se oblikujeta dva pola, dve ekstremni poziciji. Nazadnje smo sposobni slišati le še tisto, kar potrjuje naše mnenje o ekstremističnem stališču drugega.

Ko sem bila stara dvajset let, se je zgodil genocid v Srebrenici. Takrat smo bili jaz in pripadniki moje generacije šele na pragu odraslosti. Nisem imela strategij, kako takšno zgodbo predelati. To je nekaj, kar je mojo generacijo močno zaznamovalo.

Tu se lahko nasloniva na idejo, da nič ni le intimno, da je vse tudi politično. Kot je v intervjuju za Mladino povedala Simona Semenič, »takoj ko umetnik zavzame stališče, da njegovo delo ni politično, je to stališče že politična gesta«. 

Grobo rečeno, obstajata dva različna tipa filmov. Oba imam strašno rada, sem cinefil in ljubim skorajda vse filme. Pri prvem tipu filma lahko tako rekoč že v garderobi kina odložimo svojo identiteto, izkušnje in skrbi, se usedemo in enostavno uživamo v tem, da za dve uri pozabimo na svoje življenje. Odklopimo se in sodelujemo v pustolovščini, ki ni naša. Film nas vodi, nam pove, kdaj naj bomo veseli in kdaj žalostni, kam naj gledamo, kaj naj mislimo in kaj čutimo. To je ena od čarobnih lastnosti filma: odpelje nas v svet sanj, stran od našega življenja.

Drugi tip filma pa je ta, ki nas sooča z lastnim življenjem, ki nas povabi, da s svojimi življenjskimi izkušnjami vstopimo v odnos s filmom, ga dopolnimo, dokončamo. Tovrstni filmi so do konca narejeni šele, ko gledalec oziroma gledalka vanj vstopi s svojimi življenjskimi izkušnjami, ko vanj vnese sebe. Menim, da je Niti besede tak film: omogoča različna mogoča branja, različne odnose s publiko. Od posameznice, posameznika je odvisno, kakšen film bo videl. To je lahko film o intimnih odnosih znotraj družine, lahko pa je metafora ali parabola o tem, kako neposlušnost, nerazumevanje, napačne interpretacije, preganjavica in sumničenje vodijo do razpada komunikacije – ne le v intimnih odnosih, tudi v družbi. Niti besede je na eni ravni preprosta zgodba o materi, sinu in njunih izkušnjah. Lahko pa ga beremo kot razmislek o tem, da so tovrstni procesi univerzalni.

Je ta zaton dialoga, o katerem govorite, nekaj, kar nas bremeni že od nekdaj, ali gre za sodoben problem? Kdaj smo izgubili veščino poslušanja? 

To je proces, ki se je začel že pred časom, a gre za nekaj, kar se je zelo močno stopnjevalo v času pandemije kovida. Ljudje enostavno nismo imeli več potrpljenja. Družbene avtoritete niso več spodbujale dialoga, nastajal je vse večji razdor v družbi. Ljudje se temu nismo uprli, temveč smo ponotranjili idejo, da obstajamo mi in oni, da drugih ni treba niti razumeti niti poslušati. Da se s tistimi, ki so od nas drugačni, sploh ni mogoče pogovarjati. V času, ko smo se bili prisiljeni izolirati drug od drugega, se je veščina poslušanja pospešeno izgubljala.

Družba se obnaša, kot bi bili vsi najstniki potencialni kriminalci. Njihovo razigranost, radovednost, občutljivost in ranljivost hitro interpretiramo kot zametke prestopniškega vedenja.

Kaj je pravzaprav to, kar hromi našo zmožnost poslušanja? Zdi se, da telefon protagonistke vselej zazvoni v trenutku, ko bi se ji sin končno odprl – kot bi bila kariera in prenosni telefon tisto, kar vzpostavlja dodatno oviro med njo in sinom. Je to preveč površinsko branje vašega filma? 

Tudi to je nekaj, kar me zanima, saj gre za fenomen, ki je značilen za naš čas. Telefoni so v našem življenju zelo prisotni, tega pred dvajsetimi leti ni bilo, čez dvajset let pa bo spet kaj drugega, a za našo generacijo je značilno, da je priklenjena na te naprave, da je nenehno dosegljiva. Zanimivo je opazovati, kako skupaj sedimo v nekem prostoru, pa nismo zares tam, saj izginemo v drug prostor in čas. Fizično smo prisotni, a naše zavesti enostavno ni več v prostoru. Samo še prazna lupina telesa. Ampak bolj bistven razlog za to, da postajamo družba monologa, je, da se čedalje bolj zapiramo v lastne mehurčke, v mehurčke lastnih opazovanj in mnenj, ki jih z drugimi v pogovoru ne poskušamo več preverjati ali razčiščevati, temveč jih predelujemo zgolj sami s sabo ali z vsebinami, ki potrjujejo naša mnenja, mišljenja in poglede na svet. Čedalje manj je kognitivne raznolikosti, čedalje manj se v pogovore zapletamo s tistimi, ki so drugačnega mnenja, če pa že, le drug drugega prepričujemo, ne da bi si prisluhnili.

Kaj pa vas je spodbudilo, da ste se lotili raziskovanja teh vprašanj skozi odnos med staršem in najstniškim otrokom?

Menim, da so najstniki ena najranljivejših družbenih skupin. Do njih se obnašamo drugače kot do odraslih, kot da nam ne bi bilo treba upoštevati nekih splošnih načel vljudnosti in lepega vedenja. Že na avtobusih opazimo, kako se odrasli do najstnikov in najstnic vedejo vzvišeno, agresivno, jih avtomatično tikajo, nadirajo, skratka degradirajo. To so pravzaprav dejanja mikroagresije. Družba se obnaša, kot bi bili vsi najstniki potencialni kriminalci. Ne jemljemo jih resno, a do njih nismo nežni, kot smo nežni z otroki. Njihovo razigranost, radovednost, občutljivost in ranljivost hitro interpretiramo kot zametke nekakšnega prestopniškega vedenja. To je eno od vprašanj, ki sem jih želela odpreti s tem filmom.

Ste na vprašanja, ki ste si jih postavili v idejni zasnovi filma, med ustvarjalnim procesom našli odgovore? 

Odgovor je v pogovoru. Rešitev je najverjetneje v tem, da se več pogovarjamo – zares pogovarjamo, torej tudi poslušamo – tudi o zadevah, ki niso enostavne in bi se jim morda raje izognili. Med enim od festivalskih pogovorov z občinstvom me je neki gospod vprašal, ali res mislim, da je mogoče takšne razkole in nesporazume v družini dejansko rešiti. Dodal je, da je njegova osebna izkušnja, da je to nemogoče. Nisem vedela, kako naj mu odgovorim, njegova žalost se me je dotaknila. Njegovo vprašanje mi je dalo misliti, zakaj pravzaprav zavzemam to pozicijo, da je stvari mogoče rešiti, zakaj delam film o tem, da je to mogoče? Moj odgovor je: eden od načinov, kako se naučimo rešiti navidezno nerešljive zagate, je, da si pripovedujemo zgodbe, kjer je to mogoče. S pripovedovanjem zgodb ustvarjamo nekakšen laboratorij, v katerem iščemo rešitve. Verjamem pa tudi, da je razprtije mogoče rešiti samo takrat, ko sta obe strani pripravljeni poslušati druga drugo, ko je nekdo sposoben iskreno izgovoriti »oprosti«, ko je drugi pripravljen opravičilo slišati, ga sprejeti in odpustiti. To je seveda težka naloga, za katero sta potrebna dva. A prepričana sem, da je to mogoče.