Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva

za +

Bitka na Atlantiku. Niti besede. Kein Wort, 2023, Hanna Slak.

Da se razumemo: film Niti besede ni triler, a je bolj napet in dramatičen od vseh filmov, ki so štartali ta teden. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Družinske vezi so nepredvidljivejše in vnetljivejše od umetne inteligence. Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva. Še toliko bolj, če sta v njej le dva. Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, totalno predana karieri, se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, ki jo je proslavila Viscontijeva Smrt v Benetkah.

Koncertu – vrhuncu svoje kariere – je tako zelo predana, da svojega trinajstletnega sina Larsa (Jona Levin Nicolai) ne opazi dovolj. Vsaj ne toliko, kot si on želi. Zato ji v sobo, kjer študira in vadi, pošilja drona – nagaja ji. Pritegniti skuša pozornost. In malce kasneje, ko vadi z orkestrom, ji pride njen asistent (Marko Mandić) povedat, da je Lars padel skozi šolsko okno. Morda je skočil. Morda je hotel narediti samomor. Morda je le poklical na pomoč. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke, tako da postaja čedalje bolj tesnoben, depresiven, jezen in napet. Da bi ga spravila k sebi, ga odpelje na morje, na francoski otok Belle-Île, v Locmario, kjer so družinsko pogosto letovali, toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno, zunajsezonsko – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Rossellinijevem Stromboliju. Kot kolera v Smrti v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti. Lars, ki ne zna povedati, kaj ga žre in duši, morda res ni Kevin (čeravno se mama boji, da je imel kaj s sošolkino smrtjo), toda zaradi njega – zaradi njegovega maelstroma, zaradi njegovega emocionalnega izsiljevanja – materin koncert obvisi na nitki. Njena kariera tudi. »Koncert je v soboto,« dahne. Nemočno. In brez upa na zmago. Locmaria je bila Larsova ideja. Njegova želja – njegova zahteva. Zdi se, kot da jo hoče zvleči čim dlje od koncerta – in čim dlje od kariere. Kot da hoče njen koncert in njeno kariero sabotirati. Svoji materi ne pusti, da bi imela kariero – od nje pričakuje, da bo le mati. Da mu bo stalno na voljo. Da bo živela le zanj. Tisto neizrekljivo, kar ga žre in duši, je torej demon tradicionalnega, patriarhalnega, seksističnega, posesivnega moškega, ki se bori za njegovo dušo – za srce fanta, ki odrašča (ja, odraščanje je vojna, nasilje), ki ga je z vsakim izbruhom panike, jeze in tesnobe manj (toksičnost v času #MeToo ne leti več) in za katerega Nina, opolnomočena ženska, noče, da bi zrasel v svojega očeta. Tudi ta je verjetno od nje pričakoval, da bo le mati. Številni filmi vrtijo Mahlerjevo peto simfonijo, a si je ne zaslužijo. Film Niti besede si jo. (Kinodvor)

oRffGCrvuCI