Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer

+ + + +

Nekoga moraš imeti rad

Čeprav na koncu žena komentira, da je roman, ki se ravno končuje, eden bolj filozofskih, torej manj pripet na izkušnjo in bolj špekulativne narave, sodi Pa čeprav buldožer med osebnejše romane domačega pisatelja in prevajalca Andreja E. Skubica (1967). Tudi zato, ker se tokrat pojavi v fokusu in dobi glas pisatelj in ne oglaševalci, odvetniki poštenjaki (vsaj po lastnih besedah) ali izraelski znanstveniki, ki poskušajo izločiti notorično h kregarijam nagnjeni gen Praslovenca in ga podtakniti Palestincem, da jim zaradi notranjih driblarij nikoli ne bi uspelo ustvariti države. Pa zato, ker roman obdeluje teme, ki so pisateljskemu poklicu lastne: težave s samotnim nočnim pitjem v imenu kreativnosti, premislek, kako resnično življenje in osebe iz pisateljevega kroga vstopajo v njegovo literaturo, tu so nujno še etični zadržki pred razprodajo svoje preteklosti in intime.

Geno, pisatelja, povabi bivša sošolka, ki ima za zraven, potem ko je obogatela, podružnico firme, ki se ukvarja z virtualijami, da bi s svojimi pisateljskimi izkušnjami VR-like naredil bolj plastične, nepredvidljive, jim dal preteklost, zaradi katere bi bili skrivnostnejši. Potem se loti svoje preteklosti; nekaj od tega, recimo spominske izlete na prizorišča ljubljanske hevimetalske scene, že poznamo iz prejšnjega Skubičevega pisanja. Virtualna eskapada se izkaže za zapik, v katerem potem komunicirajo vsi družinski člani, poleg žene, ki se v svojem avatarju sploh ne prepozna, tudi 13-letni sin, ki ima itak čisto čudne, torej za Geno nerazumljive načine spletnega občevanja.

Roman Pa čeprav buldožer bolj kot o tehnologiji in izrabi te govori o vse širše razpaseni nezmožnosti komunikacije, pisatelj se zaveda, da je družini vedno bolj odtujen, da je služba obvod in da si samoto lajša z alkotom, čemur pritrjujejo tudi jetrni testi. Skubičeva običajna usmeritev, namreč v razliko oziroma brezno med tem, kako se vidimo sami in kako nas vidijo drugi, tudi bližnji, se tokrat kaže na področju tehnologije, v izmišljenih svetovih, saj je v realnosti komunikacija precej zadrgnjena, nesproščena.

Genovo ustvarjanje likov za igrice, v katerih jih bodo rabili oziroma zlorabljali še bolj kot maličijo bralci like in zgodbo, je dobro izhodišče za premislek o etični odgovornosti pisanja, tudi o mejah ustvarjalne svobode in samovolje, kadar uporablja spominske zidake in resnične osebe iz lastne preteklosti. Drugo fronto odpirajo vprašanja avtorstva, saj sošolka, delodajalka, težave sploh ne vidi, njemu pa se nasprotno zdi, da je nadaljnja demokratizacija avtorstva in razpolaganje z izdelkom, avatarjem, lahko še čisto drugače manipulirana, kot so (bili) v literaturi citati, parafraze, parodije in vsakovrstni postopki ’preoblačenja’, travestije, ki so stari kot sama književnost.

Skubic se zagat pobega iz tega sveta v virtualne loti s kilometrino in zavedanjem o vprašanjih odgovornosti in dometa pisateljskega poklica, ki kot da se zdijo prihodnjim generacijam samoumevna oziroma nevredna premisleka.