Francesco Petrarca: Pisma v antiko

+ + + + +

Za Francesca Petrarco (1304–1374), mojstra soneta, je zaradi Prešerna, Julije in Laure pri nas slišal vsakdo, ki je hodil v srednjo šolo. Tokrat so pred nami njegova pisma iz 14. stoletja. Danes slehernik dobi po desetine e-pisem na dan, zakaj bi se v poplavi epistol oziral devet stoletij nazaj?

Mož je večidel bival na teritoriju med Firencami, Avignonom in Benetkami, a ne prav ležerno, pred sovražniki je že od rojstva bežal iz kraja v kraj. Bil je slaven, razglašen za lavreata pesniške Evrope, a ni ustvarjal le poezije, ampak tudi iz prijateljev sovražnike. V času, ko ni bilo spleta, je v javno objavljenih pismih ironično zbadal tedanje kulturne korifeje, ko je dokazoval, da so si slavo gradili na tujih izrekih in prisvajanju idej drugih avtorjev. Obnašal se je kot gospodar časa: pisal je pisma Liviju, Varonu, Seneki, Vergilu, ki so živeli krepko tisočletje pred njim. A tudi Homerju: dva tisoč let po njegovi smrti se nanj obrača z opravičilom, ker mu piše v latinščini, saj mu v grščini ni enakovreden.

Sodobni medijski intelektualci producirajo le svoja dela, on pa je ponižno prepisoval Ciceronove tekste. Danes opuščeni in zasmehovani modus učenja, ko vednost gradiš tako, da med prepisovanjem ponotranjiš avtorjevega duha.

Petrarca je posebej rad pobijal vladajoče poglede: v njegovi dobi je veljalo, da je antični komediograf Filemon umrl sredi krohotanja, on pa je izbrskal v manj znanem Apulejevem tekstu, da je izdihnil s knjigo v roki. Njegov pripis – umrl je zaradi izrednega napora najgloblje kontemplacije. Torej miselni infarkt.

Ki ga je razumel, saj je nekoč sam, obkoljen z neurejenimi kupi spisov in obsut z brezobličnim papirjem, pomislil, da bi pod vsem skupaj podnetil ogenj. Ni prižgal, zapustil nam je Opus.