Luka Mesec / »Vlada kakršnekoli druge barve bi šla v teh razmerah v ukinjanje socialnih pravic. Mi tega nismo naredili.«

Nahrbtnik, s katerim je Levica vstopila v koalicijo Roberta Goloba, je bil težak: številni so ji očitali skrajna politična stališča in zato nezmožnost sodelovanja z drugimi strankami. Zdelo se je, da je najboljši dokaz za to tudi razpad vlade Marjana Šarca, toda v sedanji koaliciji je Levica postala dejavnik stabilnosti, Luka Mesec pa eden najbolj umirjenih članov vlade, ki se ne zapleta v dnevnopolitične spore, predvsem pa ne solira. Z Mescem smo se pogovarjali v tednu, ko je začasno nadomeščal predsednika vlade Roberta Goloba – bil je torej vršilec dolžnosti predsednika vlade.

V koaliciji ste na polovici mandata, kaj lahko v naslednjih dveh letih še storite? 

Ton tega vprašanja mi ni všeč. Ni še konec. Pred nami sta še dve leti in pol, smo na dobri tretjini in že na tej tretjini smo naredili ogromno – veliko več, kot so storile marsikatere vlade v svojih celotnih mandatih. Dopolnilno zavarovanje, o katerem smo govorili 20 let, smo ukinili. Dolgotrajna oskrba, ki so jo moji predhodniki obljubljali 20 let, je dobila zakonsko podlago in finančni prispevek, ki bo omogočil izvedbo. Prenovo Drame so ministri za kulturo napovedovali celo desetletje, mi smo jo končno začeli. RTV prav tako, od leta 2006 smo poslušali, da je treba Grimsov zakon o RTV spremeniti in politiko odmakniti od radiotelevizije – in smo to naredili in obranili na referendumu. O stanovanjski politiki smo se tudi najedli obljub. A kot je povedal direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec v prejšnji Mladini, smo zdaj končno premaknili skalo, potekajo prva resna dokapitalizacija stanovanjskega sklada po osamosvojitvi in intenzivna dela pri stanovanjskih projektih.

Se strinjam, reforme, ki jih omenjate, so zgodovinske narave, a prav zato me zanima, ali lahko že počivate na lovorikah – razen če imate še kaj v rokavu? 

V tem trenutku v koaliciji pripravljamo normativni načrt vlade za leto 2024. Naj omenim naše ministrstvo oziroma našo stranko – v naslednjem letu načrtujemo preureditev pokojninskega sistema, na ministrstvu za solidarno prihodnost imamo pripravljen tako imenovani zakon ESOP, ki bo omogočal kolektivom zaposlenih, da odkupijo podjetja, v katerih se lastniki upokojujejo. Naslednji cilj je stanovanjska politika, torej nadaljevati gradnjo sistema stanovanjske gradnje, do takrat pa moramo še spremeniti pravila o oddajanju Airbnb. Dolgotrajno oskrbo postavljamo na terenu, po tem novem sistemu bo 50 tisoč ljudi dobilo oskrbo, ki je sedaj nima. Na ministrstvu za kulturo pa bomo nadaljevali odpravo prekarnosti v kulturi in prenovo Drame ter prenovo medijske zakonodaje.

Imam občutek, da ste se na zadnjem koalicijskem vrhu resetirali. Začenjate znova? 

Ta občutek je pravilen. Na štiriurnem sestanku pri predsedniku vlade smo se dogovorili točno to, kako nadaljevati projekte po poplavah, kako prenoviti delovanje koalicije.

Kako? 

Sam si želim več stabilnosti. Letos smo imeli kopico zunanjih kriz, od Ukrajine do poplav, hkrati smo napovedali vrsto reform. Nekdo z dolgoletnimi izkušnjami na tem ministrstvu me je že v začetku leta opomnil na omejeno absorpcijsko sposobnost družbe. Imel je prav. Trenutno stabiliziramo razmere in postavljamo načrte – tudi komunikacijske, da bomo naslednje leto končali tisto, česar še nismo uspeli.

Tudi iz tega vašega odgovora je očitno, da obstaja nekakšen nemir v vladi. Po drugi strani pa ministri nenehoma ponavljate, kako dobro se razumete. Je ta občutek dramatičnosti zgolj privid? 

Veste, kaj sem ugotovil? Če javno povem, da je vse v redu, novinarjev to niti ne zanima, če kdo izpostavi kak sočen detajl, pa se v hipu prikažejo vse kamere in tako iz dneva v dan nastaja ta podoba dramatičnosti, krize, nemira. Kot je pred več kot pol stoletja rekel Guy Debord: Spektakel je sonce, ki nikoli ne zaide.

Kakšni občutki pa vas navdajajo ob tem, da vaši vladi pada anketna priljubljenost? 

Nič kaj dramatični. V javnem mnenju, ki je do vsake vlade neizprosno, je treba znati brati signale. Trenutek je precej jasen: vladi, in z njo državi, manjka stabilnosti. Zato si trenutno prizadevamo za predvidljivost delovanja in stabilizacijo razmer. Je pa res, da živimo v časih, kjer je nenehno prisoten občutek krize. Krize so lahko objektivne, na primer podnebna kriza ali poplave. Lahko pa so povsem subjektivne, ustvarjene s prevelikimi pričakovanji ali pa enostavno z medijskimi spini, kakršen je bil prejšnji teden tisti o evidencah delovnega časa.

Vi pravite, da gre za spin, da gre za zakon, ki obstaja že od leta 2006, prejšnji minister Janez Cigler Kralj pa, da so oni želeli uvesti napreden, elektronski način evidentiranja delovnega časa, ki bi bil za vse izredno ugoden. 

Po koncu intervjuja vam bom dal izvod zakona, pod katerega je podpisana državna sekretarka Janeza Ciglerja Kralja Mateja Ribič. V zakonu, ki so ga oni poslali na Ekonomsko-socialni svet, je bila predvidena obvezna elektronska evidenca za vsa podjetja. Štempljanje za vse. Torej točno to, pred čemer zdaj strašijo. Moj ključni prispevek k temu zakonu je bil ravno to, da zaradi kršiteljev evidenc, ugotovljenih je vsako leto od 300 do 800 med 275.500 nadzorovanimi podjetji, ni treba celotnemu gospodarstvu delati kazenskih sklec. Zato sem rekel, naj bo elektronska evidenca samo za tiste, ki kršijo predpise. In tako je zdaj zapisano v zakonu.

Pred nami sta še dve leti in pol, smo na dobri tretjini in že na tej tretjini smo naredili ogromno – veliko več, kot so storile marsikatere vlade v celotnih mandatih.

Zakaj pa je potem iz tega nastal takšen vrišč? 

Če ugibam, bi rekel, da zato, ker je širjenje panike, da Levica nekaj hoče gospodarstvu, tema, ki preverjeno prinaša gledanost in klike. In najbrž tudi zato, ker je s takimi zgodbami lahko vladi zbijati rejting. Zato tudi takšna pretiravanja. Od predstav, da uvajamo nekakšno orwellovsko distopijo, kjer bo treba poročati v slogu »8.02, z rahlo zamudo pridem v službo; 8.06, ugasnem cigareto; 8.08, pristavim kavo; 8.10, težko gledam, a vseeno prižgem ekran«, do tega, da bo nova birokracija naravnost zlomila gospodarstvo. V resnici pa se ne spreminja kaj več od tega, da evidence dela – te morajo vsi delodajalci izpolnjevati od leta 2006 – dopolnjujemo z uro prihoda in odhoda na delo ter zaznamkom malica DA/NE.

Je pa tudi res, da smo pred zadnjo sejo vlade slišali zelo kritične izjave na račun teh evidenc, ki sta jih izrekla vaša lastna ministra Han in Arčon. Češ da je zakon neživljenjski in podobno. Po seji vlade sta sicer umolknila ... 

Pogovorili smo se. Ministra smo spomnili, da smo ta zakon vsi skupaj potrdili v vladi in da so zanj glasovale vse poslanske skupine koalicije. To je konec koncev eden od zakonov, s katerim so se strinjali oboji, delodajalci in sindikati.

Po svetu navadno takšno evidentiranje zahtevajo podjetja, ki želijo delavce polno izkoristiti, v Sloveniji pa sindikati. Je iz tega mogoče sklepati, da v precej podjetjih delavci v Sloveniji delajo več kot osem ur, pa se to ne vidi v statistikah? 

Da. Zato so sindikati pri tem vztrajali. Pobuda za zakon pa je v resnici sodba sodišča Evropske unije, ki je leta 2019 razsodilo, da morajo države uvesti ukrepe za transparentno vodenje delovnih ur. V najodmevnejših primerih, ki jih je inšpektorat za delo obravnaval v zadnjem letu, od Marinbluja do Avtostopa, je povsod šlo za to, da so ljudje delali bistveno več kot osem ur na dan, delodajalci pa so imeli evidenco napisano na roke in zlagano. Ljudje, ki so prekomerno delali, nekateri tudi več kot 300 ur na mesec, pa teh ur niso dobili plačanih. Za takšne primere uvajamo novo evidentiranje delovnega časa, ne zato, da bi komu omejevali svobodo ali pa da bi vzpostavljali orwellovsko distopijo. To uvajamo za tiste primere in za tista podjetja, kjer ljudje za svoje delo niso plačani.

In zvišali ste tudi kazni. 

Drži. Zakon iz leta 2006 je predvideval, da če podjetje ne vodi evidenc pravilno, mu inšpektorat odredi 417 evrov (100.000 tolarjev) kazni. Za vse druge kršitve – na primer da nisi plačal nadur – so bile kazni bistveno višje, 1500 evrov, 5000 in tako naprej, zaradi česar so bili delodajalci dejansko spodbujeni, da so pisali lažne evidence – s tem so se izognili drugim, težjim kaznim.

Vrnimo se k reformam, ki vas še čakajo. Prejšnji teden ste se v koaliciji odločili, da ostaja zdravstvo prioriteta. Lahko konkretno napoveste, kdaj bo sprejet nov zakon o zdravstvenem zavarovanju, s katerim bo plačevanje obveznega dopolnilnega prispevka postalo pravičnejše? 

Časovnic javno ne bom postavljal. Lahko pa povem, da sem govoril z novo ministrico za zdravje, ki mi je zagotovila, da s finančnim ministrstvom intenzivno iščejo rešitve, da to rešimo čim prej.

Pa imate v Levici na tem področju še kakšne zahteve? V to koalicijo ste vstopili z obljubo po jasnem razločevanju javnega in zasebnega, torej zdravniških dvoživk, česar prejšnji minister Danijel Bešič Loredan ni reševal. Boste na to pozabili? 

Nobena od koalicijskih zavez ni pozabljena. Na tem področju strateški svet za zdravstvo izvaja analizo, zbira podatke o tem, koliko zdravnikov, zaposlenih v javnem sektorju, dela popoldne pri koncesionarjih in zasebnikih. Za zdaj so ocene nekje med 6 in 16 odstotki, če govorimo o delu pri koncesionarjih. In na podlagi te analize bomo poiskali rešitve, kako takšno delo zamejiti na način, da ne bomo prizadeli javnega zdravstva.

Kaj pa nepremičninski davek? Je že dokončno določeno, kot je predsednik vlade dejal v enem od svojih solo nastopov, da tega davka ne bo? 

Moje stališče verjetno poznate: davčni sistem pri nas spodbuja kopičenje stanovanj, če si to lahko privoščiš, hkrati pa imamo množice mladih, ki zaradi rastočih cen najemnin in nepremičnin ne morejo priti do stanovanja. Zato potrebujemo temeljito razpravo, kako bomo davčno breme prenesli na premoženje in razbremenili delo na drugi strani.

Golob je dejal, da tega ne bo. 

On je tedaj umiril razmere, ker je bilo vse skupaj prehitro napovedano. Koalicijska pogodba, ki je program vlade, v nobeni točki ni bila in ne bo revidirana. Ob presoji, kaj je zmožna vlada v naslednjih dveh letih izvesti, bomo sprejeli normativne načrte. Zato časovnic ne bom dajal, lahko pa povem, kako sam gledam na to vprašanje in kaj bom zagovarjal na ravni koalicije.

Ena od vaših najpomembnejših, osrednjih reform je stanovanjski program. Kje konkretno bo čez dve leti stanovanjska reforma, kaj boste do tedaj naredili? 

Na ministrstvu za solidarno prihodnost si prizadevajo, da bo ob koncu mandata sproženih dovolj projektov za gradnjo 5000 stanovanj in da bo takrat vzpostavljen sistem, na podlagi katerega bomo lahko zgradili od 1500 do 2000 neprofitnih najemnih stanovanj na leto. To so visoko postavljeni cilji. A kot rečeno, tej ambiciji sledimo in naredili bomo vse, kar je v naši moči, da jo dosežemo.

Sedaj imate v proračunu zagotovljenih 25 milijonov evrov, če bi to povečali na 100 milijonov, bi lahko republiški stanovanjski sklad zgradil okoli 750 stanovanj na leto. Kako ste prišli do številke 1500 ali celo 2000 stanovanj? 

Ne govorim le o proračunskih sredstvih, ampak tudi o projektih, ki jih ima stanovanjski sklad skupaj z evropskimi bankami. Govorimo torej še o sredstvih, ki jih bo prispevala Evropska investicijska banka. Stanovanjski sklad je doslej gradil brez javnega denarja, to, kar zdaj namenjamo za gradnjo stanovanj, je dejansko prvi denar iz proračuna po osamosvojitvi. Edina pomoč, ki jo je javni sklad v tem obdobju dobil, je bil prenos zemljišč iz slabe banke leta 2019 v času vlade Marjana Šarca – tako zanemarjena je bila stanovanjska politika doslej. Mi pa smo pravkar na stanovanjski sklad poslali 25,5 milijona evrov iz proračuna. Ker pa bomo morali na učinek gradnje javnih neprofitnih stanovanj še čakati, želimo pred tem urediti kratkoročno oddajanje nepremičnin prek spletnih platform, s čimer se zdaj ukvarjata ministrstvo za solidarno prihodnost in ministrstvo za gospodarstvo, prav tako bo treba urediti najemniška razmerja, da bomo imeli več dolgoročnih najemnih pogodb.

Eden od vaših največjih uspehov doslej so bila pogajanja o spremembi zakona o delovnih razmerjih. Na dolgotrajnih pogajanjih, mislim, da do treh zjutraj … 

… do dveh. Do treh se je pisal zapisnik …

Če javno povem, da je vse v redu, novinarjev to niti ne zanima, če pa kdo izpostavi kak sočen detajl, pa se v hipu prikažejo vse kamere.

… ste verjetno imeli priložnost v živo spoznati delodajalce. Kakšni ljudje so to? 

Ljudje so v redu, pogajanja pa naporna. Drži, v vseh pogajanjih zadnje leto smo se zelo dobro spoznali. Zaradi političnih razlik smo pogosto na različnih bregovih, a smo znali biti vedno korektni eden do drugega.

Imajo delodajalske organizacije v Sloveniji velik, morda celo prevelik vpliv? 

Zelo velik vpliv imajo. Sam bi rekel, da so pogajalsko sindikati močnejši, delodajalci pa zagotovo javnomnenjsko. Predvsem jim uspeva, da svoja stališča predstavijo kot zdravorazumska.

Pri pogajanjih o zakonu o delovnih razmerjih se je zazdelo, da bo koalicija razpadla. Predsednik vlade se je vmešal v pogajanja in v vladi zaustavil sprejetje zakona, nakar so še sindikati zagrozili s stavko, na koncu je vlada zakon vendarle poslala naprej v parlament. Lahko opišete, kaj se je zgodilo? 

Predsednik vlade se ni vmešal v pogajanja, on se je z delodajalci sestal – tudi sam sem bil na tem sestanku – glede zakona o obnovi. Res pa je, da smo zadnji krog pogajanj s sindikati in delodajalci začeli zelo daleč narazen. »V luknji smo,« mi je pozno popoldan med enim od odmorov stanje opisal eden od veteranskih udeležencev. Vsaka od strani je namreč nepremično stala vkopana na svojih pozicijah in vsi so bili pripravljeni igrati »all-in«, kot bi se temu reklo pri pokru. Zame so bila to definitivno najtežja pogajanja doslej. A z izkupičkom sem zadovoljen. O veliki večini predlogov, ki so zdaj v zakonu – kot so pravica do odklopa, oskrbovalski dopust, boljše plačilo za agencijske delavce na čakanju ipd. –, smo dosegli vsaj načelno strinjanje. Zataknilo se je predvsem pri varovanju delavskih zaupnikov. Tam je bilo treba sprejeti politično odločitev. Politična odločitev, ki sva jo morala na koncu skupaj sprejeti, je bila, kaj storiti z varovanjem sindikalnih zaupnikov. Tukaj so namreč sindikati videli svojo mejno črto, ki je niso želeli prestopiti, zahtevali so, da so njihovi zaupniki bolje zavarovani pred odpuščanjem, delodajalci pa ravno nasprotno. Vlada je stopila na stran sindikatov, in to je prav. Če želimo ohranjati socialni dialog – in večina Evrope okoli tega gradi družbeno kohezivnost –, potrebujemo oba partnerja, predstavnike delodajalcev in zaposlenih.

Vaš drugi konflikt s predsednikom vlade pa je bil glede usklajevanja socialnih pomoči. Golob vam je v parlamentu očital, da ste sami zaradi varčevanja predlagali zamrznitev uskladitve socialnih pomoči, nato pa ste se nad tem javno pritoževali. Ste to res sami predlagali?

Tukaj je potreben širši kontekst. Proračun, ki ga zdaj sprejemamo, je varčevalen. Tak je zato, ker se v EU obujajo fiskalna pravila, ki so bila med korono suspendirana. Janševa vlada je imela, če se ne motim, 7,7-odstotni primanjkljaj leta 2020, fiskalna pravila pa dovoljujejo triodstotnega. Podedovali smo torej javne finance, ki so bistveno presegle dovoljeni okvir. Zato sem v prejšnjem mandatu še pred volitvami vztrajno opozarjal, da bo naslednja vlada podedovala »razštelane« javne finance. Zdaj se spoprijemamo s tem problemom. Druga oteževalna okoliščina pa so bile poplave, pri katerih bo treba zagotoviti do deset milijard evrov za ponovno vzpostavitev infrastrukture. Moramo torej varčevati, a na našem ministrstvu imamo skoraj vsa sredstva, 97 odstotkov ali skupaj dve milijardi evrov, zakoličena z zakonskimi obveznostmi. Polovica od tega zneska, več kot milijardo evrov, znašajo socialni transferji, torej otroški dodatki, denarne socialne pomoči, varstveni dodatki in podobno. Nimamo investicij, ki bi jih lahko zmanjšali. Naše ministrstvo ne more ničesar prispevati, ne da bi komu nekaj odtrgali od ust. Ko smo torej dobili nov proračunski okvir, ki nam ga je poslalo ministrstvo za finance, smo imeli o tej temi tri mesece zelo naporne debate.

Zahteve po varčevanju so torej prišle še pred poplavami? 

Da, tako je, poplave so stvar le še otežile. Ampak sam sem na koncu z izkupičkom zadovoljen. Nobene socialne pravice ne bomo zmanjševali, tudi pri socialnih transferjih smo dosegli, da se bodo v 70 odstotkih uskladili z inflacijo, kar pomeni, da se bodo naslednje leto povečali, ne pa zmanjšali. To je seveda kompromis. Vlada kakršnekoli druge barve bi šla v teh razmerah v ukinjanje socialnih pravic. Mi tega nismo naredili. Je pa v takih razmerah na mizi vse. Če ponazorim, lahko bi ukinili nekatere razrede otroškega dodatka, lahko bi ukinili subvencije za vrtce, lahko bi ukinili brezplačen prevoz za upokojence, zmanjšali porodniška nadomestila, ne uskladili pokojnin. Ker pa imamo vlado, ki je socialna, ne bomo naredili nič od tega.

Nas torej morajo skrbeti ekonomske razmere v naslednjem letu?

Hja, tudi v tem smislu so razmere zapletene. Gospodarska rast upada, Nemčija, naš največji izvozni trg, je v tehnični recesiji, hkrati pa imamo še vedno visoko inflacijo. Včasih bi temu rekli stagflacija. Evropska centralna banka (ECB) zato povišuje obrestne mere, nemška vlada uvaja stroga fiskalna pravila. Oboje naj bi zdravilo inflacijo, oboje so tudi ukrepi, pod katere bi se podpisala večina slovenskih makroekonomistov, z Dušanom Mramorjem vred, čigar intervju sem zadnjič bral v Reporterju – a oboje lahko vodi v recesijo. Recesijo v EU po letu 2008 je vodila prav ta kombinacija politik. Zato se je, preden se odločimo, s čim jo bomo zdravili, treba vprašati, kaj inflacijo povzroča. Christine Lagarde, predsednica ECB, je poleti povedala, da so za dve tretjini inflacije v letu 2022 krive nenormalno povečane marže in dobički. V Reutersu pa so povedali bolj naravnost: nekatera podjetja inflacijsko krizo izkoriščajo za napihovanje marž in dobičkov. In zato v številnih državah EU obstaja izrazita zadržanost do fiskalnih pravil in varčevanja. Do obojega sem zadržan tudi sam.

In zato bi tudi bilo perverzno, če bi v imenu boja proti inflaciji varčevali pri socialnih transferjih, ne pa pri dobičkih podjetij in bank?

Da, tako je. Naša vlada bo sredstva za sklad za obnovo črpala iz prenapihnjenih bančnih bilanc in povišanega davka na dobiček. Bančne bilance so dovolj zgovorne same zase: do konca septembra so banke v Sloveniji ustvarile 819,1 milijona evrov dobička pred davki, kar je 123,5 odstotka več kot lani. Kako jim je to uspelo? Tako, da so ob višanju obrestnih mer ECB svoje obresti višale le kreditojemalcem, ki obresti bankam plačujemo, »pozabile« pa so povečati obresti varčevalcem. Tu imamo lep, domač primer tega, kar je ugotovila Christine Lagarde.

Ampak po naših informacijah so bili na našem ministrstvu za finance prepričani, da bi prav povišanje socialnih pomoči spodbudilo inflacijo, zato so temu nasprotovali. Drži? 

Res je, nimamo enakih stališč.

V tej debati o varčevanju pri socialnih transferjih vam je predsednik vlade tudi predlagal, da preverite, ali prihaja pri socialnih pomočeh do zlorab. Ste to naredili? 

To je znano, rešitev pa ni lahka. Od ene milijarde socialnih transferov gre največji delež družinski politiki. Največ je v resnici zlorab otroških dodatkov in subvencij za vrtce. Primer: odprete podjetje in se v njem zaposlite za minimalno plačo. Vaš dejanski prihodek je lahko 3000 evrov na mesec, a dokler TV, računalnike, avto itn. kupujete na podjetje, sami pa ste skupaj z ženo na minimalcu, ste upravičeni do zastonj vrtca, do otroških dodatkov in tako naprej. Drugi najpogostejši primer pa je, da prejemate socialno pomoč – teh je 350 milijonov v tej eni milijardi – in delate na črno. Glede obojega bomo potrebovali skupne ukrepe z ministrstvom za finance.

Trenutek je precej jasen: vladi, in z njo državi, manjka stabilnosti. Zato si trenutno prizadevamo za predvidljivost delovanja in stabilizacijo razmer.

V Levici ste leta in leta opozarjali na podhranjeno delovno inšpekcijo. Zdaj, ko je ta pod vašim nadzorom, me zanima, kakšno sliko vidite.

Pravkar se končuje izbira novega glavnega inšpektorja. Naš temeljni cilj je spremeniti metodo dela. Inšpektorji delajo na podlagi prijav. Doslej so bile vse »enakovredne«. Prijava dveh neplačanih nadur in prijava tega, da 30 ljudem niso plačali vsakemu po 300 ur dela, pa nista enakovredni. Novo vodstvo usmerjamo v to, da bo znalo določiti prioritete. Voditi skupne akcije. Nagrajevati inšpektorje, ki bodo pripravljeni poseči v najtežje primere. In ki bo znalo vzpostaviti sistem medsebojnega učenja in izmenjave praks.

Če primerjate svoje izkušnje z vlado Roberta Goloba z izkušnjami z vlado Marjana Šarca, do kakšnih spoznanj pridete? 

Izkušnje so povsem različne. Takrat smo imeli majavo koalicijo od začetka. Sprejeli smo zakon o minimalni plači, v naslednjem letu pa smo se zataknili. Ta intervju sva začela s tem, kaj vse nam je doslej že uspelo doseči v tej vladi. Mislim, da je dovolj jasno, da gledamo dve popolnoma različni sliki. In prepričan sem, da se bosta do konca mandata še bolj odmaknili ena od druge.

V Levici imate tudi poseben odnos do NSi. NSi seveda ni SDS, zato me zanima, pod kakšnimi pogoji bi lahko z njo sodelovali na primer v vladi? Kateri resor bi ji zaupali? 

Sam sem za to, da ta koalicija dokonča ta mandat. In ga tudi ponovi.

Pogajalsko so sindikati močnejši, delodajalci pa zagotovo javnomnenjsko. Predvsem jim uspeva, da svoja stališča predstavijo kot zdravorazumska.

Ampak priznavate, da politične stranke vendarle vplivate druga na drugo in da ste morda s svojimi temami, ki ste jih odprli, vplivali tudi na to, da so se v NSi premaknili bolj na levo? 

Drži, to je tudi smisel našega projekta. In ta duh poskušamo ohranjati. Nasploh pa se ljudje nenehno učimo drug od drugega. Naj za konec citiram Franca Trčka, ki je rekel: Vse slabe stvari, ki sem se jih naučil v politiki, sem se naučil od SDS.

Ne morem vam sicer očitati, da ste populist – razen v primeru vašega odnosa do vojne v Ukrajini. Vaša stranka vztraja, da v Ukrajino orožja ne smemo pošiljati, češ da vsaka bomba prinese novo smrt. Je bila potem napaka, ko so Britanci med drugo svetovno vojno pomagali partizanom? 

Sam bi stanje v Ukrajini raje primerjal s tem, kar smo gledali med prvo svetovno vojno in ne drugo. Takrat smo bili priča pozicijski vojni v jarkih, podobno je sedaj v Ukrajini. V Ukrajini smo priče vojni izčrpavanja, kjer je umrlo že pol milijona ljudi. Med prvo svetovno vojno je moralo umreti 20 milijonov, preden so vsi ugotovili, da to nima več nobenega smisla, in so se začeli pogajati o miru. Naša pozicija je klic svetovnim silam, da se je treba usesti za mizo in čim prej končati to morijo.

Težko je Rusijo in Ukrajino obravnavati enakovredno, tako kot na primer Nemčijo in Francijo med prvo svetovno vojno. Kakšno je vaše mnenje o Putinu? 

Putin je človek, pri katerem se vsa evropska skrajna desnica in konec koncev tudi ameriška uči in se od njega tudi financira.

Na Mladini imamo navado kdaj pa kdaj v intervjujih pomembne politike v težkih okoliščinah vprašati, ali so srečni. Ste srečni, gospod Mesec?

V politiki raje ne iščite sreče, tu boste našli predvsem neskončno borbo in preizkušnje. Sam sem najsrečnejši takrat, ko si lahko od tega oddahnem. A dobro življenje je sestavljeno iz obojega. Preizkušenj in oddiha od njih.