Komentar / Na razpotju

Janko Lorenci

1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Kolumna

Programski svet RTV zaradi hude finančne stiske ustanove glasno razmišlja o ostrih rezih. To se dogaja, potem ko se je zavod, zlasti njegova javna televizija, nedavno znebil objema nastavljencev Janševega režima, ki so novinarje dušili še dolgo po padcu JJ.

Po drugi strani ni bila javna tv (govorili bomo predvsem o njenem informativnem programu) še nikoli tako svobodna. To je zasluga sedanje oblasti, ki je politiko umaknila iz programskega sveta. Infoprogram se lahko tako prvič res osamosvoji in postane javna televizija par excellence. A pogoj za to je tudi, da si finančno opomore. Politika s financami RTV že skoraj 20 let drži na kratko, jo tako rekoč strada – realna vrednost RTV-prispevka se je v zadnjem desetletju samo zaradi neupoštevanja inflacije zmanjšala skoraj za tretjino! Zato je znova na vrsti vlada – brez odlašanja mora postaviti sistem ustreznega in stabilnega financiranja RTV. Če tega ne bo storila, bo obveljalo, da hoče enako kot vse vlade pred njo obdržati RTV na (finančnem) povodcu.

Tudi sicer nacionalki ni lahko. Okupacija je pustila poškodbe, ki se ne morejo zaceliti čez noč. Najhujša je izguba zaupanja, dobrine, ki jo težko pridobiš in zlahka izgubiš. Mnogo gledalcev in tudi kar nekaj dobrih novinarjev je odšlo. Hkrati je na RTV ostalo nemalo ljudi, ki jih je uvozil Urbanija, in domačih novinarjev, ki so z njim kolaborirali. To ozračju v ustanovi seveda ne koristi. Še vedno se pozna tudi programska zmeda, odsotnost nekaterih ukinjenih oddaj (Studio City) itd. Še dobro, da tako opustošenje ni doletelo drugih delov RTV.

Zdaj nacionalka počasi leze iz najhujšega. Zaupanje vanjo in z njim gledalci se polagoma vračajo, imenovana je nova uprava, direktorica TV, spet je videti nekatere odstranjene obraze. A nova programska slika še ni izoblikovana, čutiti je pomanjkanje dobrih, angažiranih novinarjev splošnega tipa in specialistov za posamična področja, brez katerih mediji običajno praskajo le po površini. To je star problem javne tv, ki se je med okupacijo še zaostril. Uredniški zbor bo moral temeljito pregledati notranji kadrovski potencial, lahko pa bi si pomagal tudi z uvozom nekaj kakovostnih novinarjev, kar v času splošne krize medijev ne bi smela biti huda težava. Že tri, štiri potentna imena lahko zelo izboljšajo celoten vtis.

Kakorkoli, okrevanje po janšističnem razdejanju zahteva čas, a za zdaj ostaja pri tem, da sta večerni informativni oddaji na POP TV še naprej praviloma bolj domiselni, prodornejši in slikovno privlačnejši kot Dnevnik in Odmevi na nacionalki. Najbrž tudi zato, ker se popovcem preprosto bolj ljubi.

Predvsem pa javna tv po malem drsi v tisto staro držo, ki sta ji dajala pečat uravnoteževanje in pogled na družbo, značilen za podjetnike tipa Pečečnik; se pravi obupno ozkogledi ekonomizem, ki ima gospodarstvo za edini steber družbe, ki bi vse privatiziral in razprodal, ki globoko podcenjuje skupno in javno, s tem pa tudi javno tv. Po svoje upravičeno, saj ta take tipe praviloma obravnava kot male bogove. Velja tudi za vse voditelje Odmevov.

Uravnoteževanje pa je stara nacionalka razvila v pravo »umetnost«. Vso politiko je slikala kot enako, s tem enačenjem janšizmu pomagala na oblast, naposled pa doživela, da ji je »enaki« Janša skoraj zavil vrat. Uravnoteževanje se je razvilo iz samocenzure, kot nekakšna obramba pred pritiski zdaj desne, zdaj leve oblasti, iz pomanjkanja samozavesti, pa tudi čisto banalne komoditete: pred kamero postaviš desnega in levega politika, ju pustiš govoriti, briga te, kaj se skriva za videzom, lastno mnenje lahko udobno skriješ. A uravnoteževanje ni bilo uravnoteženo: posamične združbice so odkrito in nekaznovano navijale za janšizem, novinarskih levih skrajnežev pa ni bilo, podobno kot med etabliranimi strankami ni skrajne levice. In v kritiki Golobove vlade je nacionalka zdaj veliko pogumnejša, kot je bila v grajanju Janševe.

Čas je, da ustanova v praksi razčisti, kakšna je razlika med uravnoteževanjem in nazorsko pluralnostjo. Uravnoteževanje je zanikanje profesionalnega novinarstva, pluralnost je zaželena in normalna, ne sme pa biti ekscesna. Vsak posameznik je nazorsko svoboden, a ne sme podpirati ekstremizmov in služiti lobijem ali kaki stranki, demokratični ali skrajni. Prav neverjetno je, da lahko pred kamerami javne tv še naprej le malo bolj prikrito cedijo strupe tako očitni pribočniki janšizma, kot je na primer Možina. Ali niso televizijski novinarji tudi proti kolaborantom celo stavkali?

Če bo nacionalka dovolila vrnitev uravnoteževanja, bo delala proti Sloveniji – in tudi proti sebi. Po streznitvenem šoku tretjega Janševega mandata in po umiku politike ima enkratno priložnost, da okreva in se po malem izumi na novo. Za to je, prvič res prepuščena sebi, svojemu razumu in preživetvenim instinktom, najbolj odgovorna sama. Od programskega sveta, uprave in uredniškega vrha je odvisno, ali bo informativni program res postal kakovostna in avtonomna javna tv in s tem dejavnik razvoja Slovenije ali pa se bo pogreznil v staro vlogo ravnodušnega, zaspanega uravnoteževalca, političnega oportunista in branitelja statusa quo. Ki je narcisoidno sam sebi namen in brez ambicije, da bi v družbi res kaj premaknil. Se bo zgledoval vsaj po svojem radijskem bratu?

Oblast pa je, kot rečeno, dolžna RTV omogočiti stabilno financiranje, magari s sredstvi SDH ali kako drugače. Kakovostna, pa čeprav kritična javna tv je njen nepogrešljivi zaveznik. Pomagati bo morala tudi tiskanim dnevnikom, ki so zlasti po krivdi zanikrnih lastnikov vsi v težavah. A najti bo morala formulo, da bo sama in z oglasi državnih podjetij pomagala novinarjem, ne pa polnila lastniške žepe. Brez vitalnih dnevnikov in resnih revij ni dobre javne tv – vezna posoda so.