Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda

za

Vzornik. Nejc Gazvoda, 2023.

»Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.

Ko so šole v času epidemije zaprli, so se otroci tako desocializirali, da imajo na tej šoli toliko »primerov«, da potrebujejo dve psihologinji (mlajšo, Nejo, igra Klara Kuk). Kot vzklikne ena izmed učiteljic: »Včasih gremo pač v kurac!« Kot bi rekel Groucho Marx: če imajo otroci težave, naj gredo v šolo – težave bodo sicer še vedno imeli, a imeli bodo šolo. Ravnateljica (Mirjam Korbar) opozori na paradoks: od otrok pričakujemo igrivost in radovednost, obenem pa jih prepuščamo logiki kapitala. Šola, ki bi morala biti alternativa kapitalizmu, je že postala prizorišče kapitalizma, celo šola kapitalizma – nasilja, tekmovanja, konkurenčnosti, storilnosti, pridnosti, discipline, izpolnjevanja ukazov, zmag, porazov. Meje šole so meje kapitalizma – in shizofrenik namerno testira same meje kapitalizma, pravita Gilles Deleuze in Felix Guattari v knjigi Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija. Šolarji in učiteljski zbor delujejo shizofreno, zato ne preseneča, da se vse shizofreno podvaja, da vse nastopa v dvojicah – dve psihologinji (Maja, Neja), dva Jana, dve sestri, dva sestrina prihoda, dve grožnji s policijo, dve žurki, dva ponudnika pomoči (Jan, Gregor), dve ločitvi (od moža, od šole), dva napada (Janov, materin), dva moška v maskirki (Jan, Jan), dve pesmi (You’re My Sunshine, Auld Lang Syne), dva »izletnika« (Cimprič, Henigman) in dva Mandića (France, Marko). Kapitalizem shizofrenizira. In bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda. Shizofrenija ni njena identiteta, temveč njena smrt.

Vzornik, ki ga je posnel avtor Dvojine, je skoraj Slon in skoraj Pogovoriti se morava o Kevinu. V slovenskih filmih pač stvari nikoli ne gredo do konca – če vas kdo tako razjezi in prizadene, da bi ga najraje ubili, se zato nikar ne trudite preveč, saj itak obstaja velika verjetnost, da bo slej ko prej naredil samomor. (kino)

yb6uEvzHQUU