1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Film
Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu
Mednarodni festival animiranega filma Animateka je že v polnem teku – navalite
Animirani film Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu 3D je nemški dokumentarist Martin Hans Schmitt ustvaril tako, da je svoje videoposnetke obiska Severne Koreje z algoritmom na osnovi umetne inteligence spremenil v risane podobe.
V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Film
Animirani film Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu 3D je nemški dokumentarist Martin Hans Schmitt ustvaril tako, da je svoje videoposnetke obiska Severne Koreje z algoritmom na osnovi umetne inteligence spremenil v risane podobe.
V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!
Tako slišimo v stereoskopskem animiranem dokuju Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu 3D, pri katerem so videoposnetke z algoritmom na osnovi umetne inteligence spremenili v risane podobe. Ustvaril ga je nemški dokumentarist Martin Hans Schmitt, katerega film so leta 2018 prikazali na Mednarodnem filmskem festivalu v Pjongjangu, tako da je bil potem tudi gost festivala. A ko je prišel v Pjongjang, festivalskega kataloga ni bilo na spregled, filmov ni videl (kot da jih ni), grabila ga je paranoja, po nekaj dnevih pa so mu povedali, da so njegov film že predvajali.
Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu 3D je animirani doku natanko o tem – kako je zamudil festivalsko projekcijo svojega filma. In zakaj jo je zamudil? Iz preprostega razloga: ker je en teden gledal ultimativni film – »znamenitosti« Severne Koreje. Nenehno so ga vozili na ekskurzije: ogledati si je moral spomenike velikih voditeljev, Kim Il Sunga in Kim Džong Ila, Kimov rojstni kraj, studenec, iz katerega je pil Kim, koncerte otroškega zborčka, harmonikarskega ansambla in simfoničnega orkestra (tehnično perfektno, a brez nians), gledališki mjuzikl, delfinarium (šov z delfini in mroži ni nič slabši kot na Floridi), slavolok zmage (logično, višji od pariškega), muzej znamk, metro (z odsluženimi vlaki iz Berlina), nedokončan nebotičnik, ki ga ponoči osvetlijo z laserjem (da izgleda »dokončano«), mirno, idilično, trajnostno, antikapitalistično, postkapitalistično življenje (vsi kolesarijo in pešačijo), strelišče, na katerem lahko streljaš prave, žive živali, recimo fazane (»Edini filmski festival, na katerem si lahko ustreliš kosilo«), analogni »tinder« (partnerja ali partnerko ti najdejo »algoritmični« ljudje), trgovine s prestižno, »zahodnjaško« robo, kavarno, v kateri ni nikogar, in stadion, na katerem se množice z brezhibno, osupljivo koreografijo prelevijo v orjaški semafor, vojaški spektakel pa se prelevi v tako nadrealistično glasbeno točko (spektakel propagande, spektakel ideologije), da si lahko živo predstavljamo, kaj bi režiser te ekstravagance počel šele v Hollywoodu.
Ne, Hollywood ne ve, kaj zamuja!
V razstavni verziji Severne Koreje je vse inscenirano. Tu ni invalidov, ostarelih in obnemoglih. Tu ti nihče ničesar ne ukrade. Tu ni nasilja, ker je vse nasilje. In vse je ideologija, ki drži skupaj fikcijo, veliko laž.
Schmitt je zamudil svoj film, ko je gledal vse to. Razglasni kombiji ljudi pozivajo k čim višji storilnosti, dekleta z rutkami in zastavami ljudi spodbujajo, ko se zjutraj odpravljajo na delo. Ekskurzijam ni bilo ne konca ne kraja. Schmitt je zamudil svoj film, ko je gledal korejski film – razstavno verzijo Severne Koreje. Razstavne ljudi, razstavne muzeje, razstavne spektakle. Vse je inscenirano. Tu ni invalidov, ostarelih in obnemoglih. Tu ti nihče ničesar ne ukrade (če turista že ravno aretirajo, ga aretirajo na letališču – tik pred poletom!). Tu ni nasilja, ker je vse nasilje. In vse je ideologija, ki drži skupaj fikcijo, veliko laž. Tu ni oglasov, ker je vse oglaševanje ideologije.
Severna Koreja, v kateri o tem, da je komunizem v vzhodni Evropi že padel, še niso poročali, je razstavni komunizem, s katerim strašijo Zahod – vidite, ni alternative neoliberalnemu kapitalizmu!
Schmittovo javkanje, da na pjongjanškem festivalu ni videl svojega filma, je nesmiselno: kaj je njegov film v primerjavi s korejskim potemkinom?
Schmittov film, ki ga na Mednarodnem filmskem festivalu v Pjongjangu zagotovo ne bodo prikazali, ponuja letošnja Animateka, ki je že v polnem teku in ki ponuja še druge ekskluzivne, originalne, nežno tesnobne animirane celovečerce, igrive za otroke in apokaliptične za odrasle.
Na eni strani vas čakajo otroci, ki so tako »drugačni«, da ne morejo narediti niti koraka (Toni, Staša in čarobna luč), čudežne teleportacije v fantazijske svetove (Široko in Kraljestvo vetrov) in mati, ki hoče hčerkici pripraviti piščanca – in to na dan, ko so vse francoske trgovine zaradi splošne stavke zaprte (Linda hoče piščanca!).
V madžarskem Belem plastičnem nebu vas čaka planet, ki je leta 2123 tako opustošen, toksičen in distopičen, da so ljudje prisiljeni živeti pod orjaško kupolo, toda le do svojega 50. leta.
Na drugi strani vas čakajo kitajski študentje, ki skušajo v devetdesetih letih – v času velikega kitajskega odpiranja kapitalizmu – kitajsko kulturo prežeti z Marcelom Duchampom, Henrijem Matissom, Jamesom Joyceom in Kurtom Cobainom (Likovna akademija 1994), Japonci, ki skušajo preživeti popotresni eksistencializem in novelistični jazz Harukija Murakamija (Slepa vrba, speča ženska).
V madžarskem rotoskopskem Belem plastičnem nebu pa vas čaka planet, ki je leta 2123 tako opustošen, toksičen in distopičen ( ja, posledica podnebnih sprememb), da so ljudje prisiljeni živeti v »mehurčku«, pod orjaško kupolo, v karanteni, toda le do svojega 50. leta – ko dopolnijo 50 let, jih avtomatično prelevijo v drevo, vegetacijo, zelenjavo, tako da postanejo hrana za naslednje generacije.
Kar spominja na Fleischerjev distopični triler Zeleno sonce (1973), ki se dogaja leta 2022, ko je planet že povsem opustošen, prebivalstva pa je toliko, da ga lahko nahranijo le še s sintetično hrano – in med sintetičnimi živilskimi proizvodi je največji hit Soylent Green. Toda detektiv (Charlton Heston) na koncu v grozi ugotovi: »Soylent Green is people!« Soylent Green so ljudje! V Soylent Green predelujejo človeško meso!
V Zelenem soncu je to, da nas pri življenju ohranja le še kanibalizem, še skrivnost, v Belem plastičnem nebu pa je to že nekaj povsem samoumevnega in naravnega. To je pravo pogozdovanje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.