Matt Haig: Človeška bitja

+ + +

Pogrešan na misiji

Angleški pisatelj Matt Haig (1975), tudi pisec stvarnega, priročniškega čtiva, na koncu romana Človeška bitja doda za literaturo sicer nepotreben dodatek o vzrokih za nastanek tega pisanja. Upraviči ga kot samoterapevtsko, po depri se je usedel za tipkovnico, da bi videl in sprevidel, kako je čutiti in govoriti o čustvih, ki so mu bila prej nedostopna. Da bi razumel skrivnosti človekovega srca, zapletene mehanizme, ki nam omogočajo preživeti in se včasih celo izvleči iz depresije, si je omislil Nezemljana na tajni misiji. Ta je nesmrten, kot se za visoko razvita bitja spodobi, a se preveč ufura v svojo nalogo in je zato za nadrejene izgubljen. Mogoče tudi nevaren za razkritje civilizacije nekje tam daleč in njene namere, da izbriše človeški rod z obličja Zemlje in mu prepreči, da bi zavojeval neke daljne in s tem njene svetove.

Haigov roman o postopnem odkrivanju človeških čustev je pravzaprav variacija teme o morski deklici, ki zaradi ljubezni opusti svoje darove in se počloveči in je potem tudi malo nesrečna. Ali pa še ena varianta brezčasnih angelov iz Handkejevega/Wendersovega filma Nebo nad Berlinom, kjer eden od njih stopi v čas in s tem zapade smrti. Haigov Nezemljan ravna podobno; naseli se v podobo matematičnega genija, ki je ravno pred prelomnim odkritjem na področju praštevil, kar naj bi potem omogočilo medgalaktična potovanja. S tem pa nevarnost za vse, ki bi prišli z Zemljani v stik.

Človeška bitja žanrsko bolj sodijo med sentimentalke in nikakor ne med znanstveno prozo, znanstveno fantastiko, saj se Haig pravzaprav ne ukvarja s tem, zakaj naj bi bili preskoki v prostorčasu mogoči ravno zaradi spremembe matematične paradigme. Bolj ga zanima, kaj je v človeškosti in v življenju vredno, da to potem zamenjaš za nesmrtnost in odsotnost bolečine in kar še gre k angelskim in divinskim stanjem zraven. Je tudi roman o izboljšavi; profesor matematike je bil pravi pesjan, narcističen in prevarantski, imel je slabe odnose z ženo in sinom, precej problematičnim in nekoliko k samopoškodovanju nagnjenim najstnikom, njegov vesoljski nadomestek pa se nezadostnosti in pomanjkljivosti kmalu zave in poskuša zadeve izboljševati.

Seveda je na področju čustev neveden in štorast, pač začetnik, ne gre mu in malo ne pozna bontona; ko ženo prevara s svojo študentko, spregleda moč ljubosumja in se zave, da ljudem včasih prizadenemo več bolečine, kot smo pri tem pridobili užitka. Takšne stvari pa občasna uporaba darov od prej, čeprav postopno krnijo, vendar matematičnemu kljukcu krepijo ugled med prijatelji in sicer, delajo Človeška bitja mestoma zabavno čtivo, ki pa nikoli ne obupa nad svojim poslanstvom, da bi nas prepričevalo o lepoti življenja in ugodju ob reševanju nemogočih čustvenih zapletov na vseh ravneh, mentorski, očetovski, v vlogi ljubimca in moža, ne nazadnje tudi nogometnega navijača. Proza, podobna De Buttonovemu seciranju faz zakona in zaljubljenosti v Toku ljubezni, malo nad čustvi, ki jih sproža, z željo, da bi jih prebudila v bralcu in imela tudi nekoliko terapevtski učinek.