Doja Cat ni fenica svojih fenov 

+ + +

Doja Cat ni fenica svojih fenov, daleč od tega: zdi se, kot bi jim bila napovedala vojno. Ta boj nekateri vidijo kot legitimno postavljanje po robu toksični fenovski kulturi, drugi pa kot nehvaležno in nespametno udrihanje po tistih, ki so ji omogočili vzpon na vrh. Po nekaj seansah ognjevitega zmerjanja oboževalcev na družabnih omrežjih je na Instagramu v hipu izgubila skoraj pol milijona sledilcev, kar je označila za »zmago nad pošastjo«. Še več: sočasno je skušala razvrednotiti svoj dosedanji opus in nam dopovedati, da so vsi njeni pop megahiti pravzaprav zanič, da so bili le sredstvo za kopičenje bogastva, da se je z njimi načrtno prodala in da smo neumni in plehki, ker smo v njih uživali. Je bil to strel v koleno ali le mojstrsko pritegovanje medijske pozornosti?

Verjetno slednje. Vsa ta drama je vodila v napoved četrtega albuma Scarlet, na katerem naj bi se avtorica oddaljila od zloščenega, do radijskih valov prijaznega zvoka, ali po njenih besedah, od »rožnatih in mehkih stvari« ter od »popa in bleščečih zvokov«. Napovedala jo je kot ploščo, s katero se bo vrnila k hiphopovskim koreninam in odtujeni bazi fenov dokazala, da je v srži pravzaprav surova raperka. Precej ironično je, da je drugi napovedni singel Paint The Town Red postal eden daleč največjih hitov leta, ki že dobre tri mesece vztraja blizu vrha Billboardove lestvice in je avtorici prinesel nominacijo za grammyja za najboljši solo pop nastop. Pravzaprav vse najbolj poslušane skladbe z albuma vključujejo sladkobne R & B-jevske napeve, in kljub pevkini preusmeritvi slogovnega fokusa na rap se zdi skladanje nalezljivo spevnih pop refrenov še vedno veščina, v kateri je najmočnejša.

Vseeno pa je Doja Cat držala besedo in dostavila večidel rapersko ploščo, enourno zbirko sedemnajstih skladb, na kateri ni ne gostujočih piscev besedil, ne gostujočih vokalistov (prejšnje izdaje so krasila imena prvoligašev, kot so denimo The Weeknd, SZA in Ariana Grande). To je prva plošča, ki je čisto njena, ki naj bi bila zares iskrena in ki naj ne bi izhajala iz preračunljivosti. In res, Scarlet je avtoričina najboljša plošča: Doja Cat se je doslej odlikovala predvsem pri singlih, njene dolgometražne albume je vselej bremenila zajetna količina odvečnega polnila. Scarlet pa dejansko deluje kot celovit izdelek, ki ne stavi zgolj na peščico močnih singlov. Doja Cat se ponovno izkaže kot karizmatična in sila samozavestna nastopačka, na trenutke celo kot dokaj vešča raperka (čeprav premore le kakšne štiri različne flowe), žal pa tudi tokrat ne kot briljantna piska besedil. To bi seveda moral biti temelj dobre rap plošče, a Doja Cat se pri sestavljanju duhovitih enovrstičnic pogosto spotika ob klišeje, pri pisanju (kvazi)ostrih verzov pa je izjemno nagnjena k ponavljanju ves čas iste poante.