Danuša Štiglic / »Na prvem mestu pri mojem delu je vedno dobrobit živali in na to sem ponosna«

Pogovarjali smo se z Danušo Štiglic, veterinarsko inšpektorico, ki je nedavno kmetu iz Leskovca pri Krškem odvzela 24 glav živine in sprožila ogorčenje veterinarjev in bes kmetov. Težava enih in drugih, pravi, je tudi v tem, da so preveč povezani med seboj, kar veterinarjem otežuje delo, najkrajšo pa potegnejo živali. Oznake, da je bolj aktivistična inšpektorica od večine, se ne brani. Ne skriva, da je med inšpektorji zagotovo v vrhu po številu odvzemov živali, a dodaja, da ima pred očmi vedno najprej dobrobit živali, kar naj bi bila ne nazadnje tudi glavna naloga veterinarjev.

Ko ste nedavno s kmetije Možgan v Leskovcu pri Krškem odvzeli čredo 24 glav živine, je predsednik veterinarske zbornice Ožbalt Podpečan dejal, da je v tem postopku »šlo narobe vse, kar je lahko šlo narobe«. 

O tem lahko rečem predvsem to, da je šlo vse narobe šele takrat, ko so se vsi začeli nepooblaščeno vtikati v inšpekcijski postopek. Gospod Podpečan ni bil na kraju samem. Nima vpogleda v sam inšpekcijski postopek, ne ve, kaj je bilo do takrat že narejeno v tem postopku. Komentiral je na podlagi tega, kar je bilo objavljeno v medijih, poleg tega on sam ni niti pooblaščen za vodenje inšpekcijskih postopkov. Njegovi odzivi so splošni, kažejo na nepoznavanje. In čeprav je vodja centra za dobrobit živali, niti z eno besedo ne govori o zaščiti živali. Moti tudi to, da ni obsodil malomarnega, neodgovornega ravnanja z živalmi. Njegove izjave so po mojem mnenju zavajajoče in manipulativne, z njimi daje tudi jasno sporočilo, da želi predvsem ugajati kmečkim lobijem in njihovi politični opciji. Ni bil na kraju samem, čeprav je bil tja povabljen in bi lahko govoril iz prve roke. Ni videl dejanskega stanja, v kakršnem so živali živele. Tudi ne ve za opozorila, ki so več let prihajala glede stanja na tej kmetiji. Tako so njegove možnosti ocenjevanja stanja omejene.

Vaši kritiki pravijo, da je bil prvotni zapisnik na kraju samem izredno pomanjkljiv. 

To, kar govorijo, ni bistveno. Bistvo je drugje. Si predstavljate, da inšpektor v službenem ali pa prostem času opazi, da gre za hudo mučenje živali? In da tisti trenutek nima pri sebi formularja za zapisnike, štampiljke ali računalnika. Bi potem moral najprej v pisarno pa vso to opremo? Stranka je nekaj dni zatem dobila zelo obsežen zapisnik. Ni pa ga mogla dobiti tisti hip. In sicer zato, ker je šlo za izjemno oteževalne okoliščine.

Kakšne? 

Lastnik živali, njegov sin, njegova družina so ves čas oteževali izvedbo postopka. Sin je neprenehoma grozil in nas nadlegoval. Moja primarna naloga je tedaj bila, da ubogo živino odpeljemo na varno. Veliko je bilo samega operativnega dela, sama sem tudi fizično pomagala pri tem, ker nisem hotela, da gre karkoli narobe. Poleg tega je šlo za zahteven postopek, ker je bilo treba živali nalagati neposredno s pašnika na prevozno sredstvo. Slišala sem kritike, da bi bilo treba te živali najprej namestiti v hlev in jih potem iz hleva nalagati na prevozno sredstvo. A to ni bilo mogoče, ker je bil hlev tako nabasan s kramo, starimi mopedi, karoserijami traktorjev in podobno, da ga za ta namen sploh ni bilo mogoče usposobiti. Očitno je bilo, da hleva že zelo dolgo časa niso uporabljali.

Ko ste prišli z namenom odvzema živali, te sicer niso bile več v blatu, ampak na suhem, na sosednjem pašniku. 

Stranka je nekako izvedela, da sem bila dan prej že tam, saj je prilagodila stanje. Živali je namreč spustila na pašnik, kjer prej dolge mesece ni bilo nobene od njih, saj je bil pašnik popolnoma nedotaknjen, ni bilo nobene sledi parkljev ali starih iztrebkov. In s tega pašnika je bilo te živali tudi strašno težko nalagati. Treba je bilo tudi zelo paziti, saj te živali niso bile socializirane. Ta čreda ni imela veliko stika s svojim skrbnikom, svojimi lastniki. Živali so imele slabe izkušnje z ljudmi, izredno so se jih bale, sploh pa lastnika in njegovega sina, to je bilo zelo očitno. Odmikale so se od njiju, ko sta se jim približala. Očitno se nista veliko ukvarjala z njimi, preverjala njihovega zdravstvenega stanja, higiene, stanja parkljev in podobno. Te živali so bile tam čisto zapuščene, zanemarjene. To je bila zelo preplašena čreda, pomešane so bile tudi živali, ki ne spadajo skupaj. Stare krave z ogromnimi rogovi so bile dominantne in so ustrahovale celotno čredo. V njej sta bila tudi dva bika, ki sta nenehno naskakovala mlajše krave. To je bila nezdružljiva čreda, vmes so bile tudi premlade telice za pripust in breje premlade telice, pa tudi posledično premlade krave s teleti, ki so jim dominantne stare krave preprečevale dostop do hrane. Poleg tega te živali niso bile vajene dovoljšnega gibanja.

Živali so imele slabe izkušnje z ljudmi in so se jih bale, sploh lastnika in njegovega sina, to je bilo zelo očitno. Odmikale so se od njiju, ko sta se jim približala.

Očitek je bil tudi, da so krave pač včasih nekoliko blatne in da to ne more biti razlog za odvzem živali. 

Kot sem že rekla, ne gre za to, da so bile krave blatne in so bile zato odvzete. V tem primeru gre za živali z vnetji vimena, vnetji sklepov, parkljev, bile so podhranjene … Če pa že omenjate blato, naj povem še nekaj. Nekdo je dal dobro primerjavo – nataknite si gumijaste škornje in stopite v globoko blato ter poskusite dvigniti nogo, kar je oteženo zaradi sesalnega učinka. In predstavljajte si, da ves dan hodite v takem! To pomeni, da te živali potem nehajo hoditi na krmišče in se vedno manj gibljejo. To je znanstveno ugotovljeno, strokovna literatura je polna tega. Niso tudi imele možnosti, da bi si kje na suhem vsaj delno odpočile. Poleg tega je bilo krmišče premajhno za vse živali, niso imele vse sočasno dostopa do njega. Če so v čredi različne kategorije živali, mora biti krmišč in napajališč več, da imajo vse možnosti priti do hrane in vode. Vsa ta mokrota in blato na živalih negativno učinkujeta na termoregulacijo. V strokovni literaturi piše, da popolnoma izničita učinek dlake, ki je zaščita pred mrazom. Vse to pomeni, da so te živali trpele.

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič je dejal, da so bile živali očitno v dobri kondiciji, če ste jih morali »več ur loviti po pašniku«. 

Pri takem nakladanju večjega števila govedi gre po navadi za stampedo, način, da se vse živali poženejo na prevozno sredstvo. Vendar v tistem trenutku tega nisem želela, ker bi prišlo do preveč poškodb in prevelikega vznemirjenja živali. Nalagala se je vsaka posamezna žival in zato je to trajalo dlje časa. Delo ni bilo lahko tudi zato, ker smo ga opravljali pod nenehnim pritiskom lastnikov. Lastnikov sin je na primer stal pri nakladalni rampi in živali strašil, dokler ga niso policisti opozorili, naj tega ne počne. Najpomembnejše je, da so bile živali rešene. Zapisniki, papirji, so v tistem trenutku drugotnega pomena. Ti zapisniki, ki so pisani na kraju samem, so vedno nepopolni, ker takrat nimaš miru in take koncentracije, da bi kronološko opisal ves postopek in vse okoliščine, v katerih so živali živele. Zapisnike v takšnih primerih praviloma dokončujem in dopolnjujem v prostorih organa, da stranka potem dobi popoln zapisnik. Tisto, kar je stranka v tem primeru dobila v roke, je bolj obvestilo, da so ji bile živali odvzete. Stranka je bila tudi na kraju samem opozorjena na to, da bo zapisnik z vsemi ugotovitvami dokončan v prostorih organa in ji bo poslan po pošti.

Očitali so vam, da živali niso dovolj trpele, da bi jih bilo treba odvzeti, in da bi bil najprej bolj sorazmeren kak drug, milejši ukrep.

Živali niso dovolj trpele? Po mojem so te živali trpele veliko let in preveč. Precej jih je bilo zaostalih v rasti, premajhne so za svojo starost. Premlade so bile breje, zdaj se že ponavljam … Bi morali počakati, de se ponovi tako imenovana Koroška zadeva, ko je poginilo osem krav, preden je inšpekcija izvedela za to? Pri tej stranki so bile že leta 2017 ugotovljene take nepravilnosti, nehigiena in neoznačene živali. Potem je bil septembra opravljen veterinarski pregled in ugotovljeno identično – pomanjkljiva higiena, neoskrbovane, bolne živali, slabo veterinarsko oskrbovane živali in še vedno 11 neoznačenih živali. Vse to sem sicer ugotovila šele naknadno. Ampak ne glede na to, tudi če ne bi bilo ponovitve nepravilnosti, bi se odločila tako, kot sem se. Za isti ukrep bi se odločila vsakič znova. Zakon pravi, da mora imeti vsak skrbnik rejne živali znanje o potrebah živali glede vode, hrane, primernega okolja, vrstah značilnega obnašanja ter o predpisih glede dobrobiti in zaščite živali. Če skrbnik živali ustrezno skrbi za svoje živali, pomeni, da ima osnovno znanje o njih. Se pravi, da če ne skrbi ustrezno za živali, tega znanja nima, in tak človek nikakor ne bi smel imeti rejnih živali.

Predsednik veterinarske zbornice je tudi dejal, da ste z odvzemom povzročili tem živalim kvečjemu več škode in da bi bilo v pravo dobrobit živali, da bi jih premestili pri tem kmetu na dvorišče in mu naložili, naj zanje bolje skrbi. 

Sprašujem se, kje so meje njegovih nepremišljenih in nestrokovnih izjav. Je to res lahko komentar izrednega profesorja in vodje centra za dobrobit živali? To je tako, kot da se veterinar ne bi odločil za zdravljenje, na primer za operativni poseg na živali, ker to zanjo pomeni velik stres, in bi jo pustil, da trpi dalje. Te živali so bile nameščene v suhe bokse z obilico hrane in vode. Prej so leta in leta trpele. Izjave g. Podpečana so tudi malo neetične. Najprej se je izognil temu, da bi bil prisoten, in ni videl dejanskega stanja ter zato nima vpogleda v celotno zadevo. Kako lahko zdaj na pamet ocenjuje, kaj je prav in narobe? Zima je pred vrati in živali naj bi pustila v takem? O kakšnem dvorišču govori? Tistega dvorišča v pol leta ni mogoče toliko pospraviti, da bi lahko tam namestili živali, v hlev pa sploh niso mogle, saj je bil poln krame. Gospod Podpečan me je sicer po odvzemu poklical in se pozanimal, kako je zadeva potekala, in mi tudi celo čestital za dobro opravljeno delo. Bil je tudi mnenja, da je v Sloveniji še precej dela pri zaščiti rejnih živali. Lahko si mislite, kako presenečena sem bila čez dva dni, ko sem slišala, da v medijih kritizira izvedbo tega postopka. Naj ponovim, da je zelo žalostno, da se kot veterinar z vsemi funkcijami, ki jih zaseda, ni postavil v bran živalim.

Blato na živalih negativno učinkuje na termoregulacijo. V strokovni literaturi piše, da popolnoma izniči učinek dlake, ki je zaščita pred mrazom. Vse to pomeni, da so te živali trpele.

Kaj mislite o pozivih Kmetijsko gospodarske zbornice, da je treba živali nemudoma vrniti lastniku, sicer ne bo več mogoče miriti srda kmetov? 

V pogovoru z lastnikom živali, ki sicer ni bil dolg, saj to ni imelo posebnega smisla, sem videla, da ni sposoben skrbeti za živali. Ves čas je trdil, da je za živali pri njem tako krasno poskrbljeno, da boljše ne more biti, in me spraševal, kaj bi naj bilo narobe. On bi to moral sam vedeti. Ne more inšpektorja spraševati, kaj je narobe, in ta mu ne more dolge ure pojasnjevati celega spektra nepravilnosti. Kvečjemu bi moral on mene učiti o dobrih razmerah za rejo živali. Temu lastniku živali ni mogoče vrniti. Sploh ni razumel, da je bilo karkoli narobe. In kako lahko takemu človeku, ki ni sočuten, ki ni odgovoren, ki ni skrben, ki ravna malomarno in nima znanja, vrnemo živali? Morda pa gospod Podpečan misli, da bi tej stranki bilo treba vrniti živali, ne vem. On vodi center za dobrobit živali.

Pravzaprav se zdi, kot da so se veterinarji in veterinarske organizacije združili proti vam, tako kot so se pred časom združili v nasprotovanju noveli zakona o zaščiti živali, ki je prinesla nekaj dodatnih varovalk pred mučenjem živali. 

Ne vem, ali je to res. Veliko veterinarjev je podprlo novelo zakona, ne samo tisti, ki smo se javno oglasili. Veliko je bilo manipulacij, da bodo v delo veterinarjev zdaj posegali predstavniki nevladnih organizacij ali jim celo jemali delo. Številni veterinarji so mi sedaj izrekli podporo. A navzven se sliši predvsem mnenje gospoda Podpečana, ki zaseda številne visoke funkcije in nastopa v več različnih vlogah – kot predsednik zbornice, centra za dobrobit živali in izrednega profesorja na fakulteti. Glede zakona in tudi sedaj očitno želi predvsem ugajati kmetijskim organizacijam in njihovim političnim strankam. V ozadju je gotovo tudi želja prispevati nekaj k rušenju vlade.

Sploh v debati o noveli zakona o zaščiti živali so kmete z lahkoto zmanipulirali, da verjamejo, da jim bodo društva za zaščito živali lahko ukazovala na njihovi lastni zemlji. 

Drži. Čeprav kmetje ne bodo v ničemer na slabšem. Nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu, mora svoje člane z najmanj srednješolsko izobrazbo poslati na izobraževanje, ki ga organizira država, opraviti bodo morali izpit in potem bodo tudi dobili izkaznico, tako da bodo tudi kmetje vedeli, kdo je kdo. Seveda pa ne bodo imeli nobenih državnih pooblastil za vodenje postopkov ali kaj podobnega. Predvideno je najmanj 40-urno izobraževanje, kar pomeni, da se lahko določi tudi večstourno izobraževanje. Na drugi strani so kmetijske organizacije pred leti dosegle, da lahko kmetje sami osemenjujejo živali in opravljajo enostavne medicinske posege na njih. Recimo kastracije. Za to je bil predviden samo nekajurni tečaj in zahtevana zgolj osnovnošolska izobrazba. Si predstavljate, da vas operira kdo z zgolj osnovnošolsko izobrazbo?

Zakaj pa veterinarji pravzaprav nikoli niso v prvih bojnih vrstah za pravice živali, ampak običajno temu celo odločno nasprotujejo? 

Razlog je tudi v konkurenci. Svoje storitve namreč ponujajo na trgu. In posledično se ne želijo preveč zameriti kmetom. Preveč so povezani z njimi. Kmečke stanovske organizacije pa se pogosto obnašajo zelo politikantsko. Kmetje zelo zaupajo Kmetijsko gozdarski zbornici, ker je to njihova stanovska ustanova in ta organizacija s svojimi člani zelo zlahka manipulira. Kmetje delajo od jutra do večera, nimajo časa brati zakonov in drugo. Kmetje so tradicionalno nekoliko bolj konservativni in se bojijo vsakršnih sprememb. Kmetijsko gozdarska zbornica in njihov sindikat pa to izkoriščata in izkoriščata kmete za lastne ambicije, in kadar je potrebno, tudi za rušenje kake vlade.

Lahko človeku, ki ni sočuten, ki ni odgovoren in skrben, ki ravna malomarno in ki nima znanja, vrnemo živali?

Kmetje, veterinarji in drugi vaši kritiki so veliko več govorili o kravah kot o dobrini, komoditeti, ekonomski vrednosti kot pa o živih bitjih, kar samo po sebi tudi nekaj pove.

Sama vedno ocenjujem samo dobrobit živali in z leti sem se naučila prepoznavati, kdaj so živali v stiski. Telesni znaki, obrazna mimika, vsi kažejo, kdaj gre za trpljenje, za neprijetno počutje in za bolečino. Ekonomski vidik me sploh ne zanima, to vprašanje mi je nepomembno, o stroških in podobno se pogovarjamo šele kasneje. Sama niti ne vem, koliko so te živali vredne na trgu. Vem samo to, da so veletrgovci, ki sem jih spraševala, ali bi bili pripravljeni te živali odkupiti, vsi rekli enako – da te živali za njih niso vredne nič in da jih ne bi vzeli niti zastonj. Oni vedo, za kakšno živino gre, kadar se zgodi inšpekcijski odvzem. Jasno je, da to ni živina v dobri kondiciji. Te živali potrebujejo najprej dohranjevanje in zdravljenje in šele potem lahko za tako žival rečeš, da je tudi ekonomsko nekaj vredna.

Poznate premiera Roberta Goloba. Slišali smo, da ste bili »njegova« kandidatka za vodenje uprave za varno hrano. 

Premiera osebno ne poznam. Nisva se še srečala, sva se pa dvakrat pogovarjala po telefonu.

Na koncu vendarle niste bili imenovani na ta položaj. 

Tedanja ministrica za kmetijstvo Irena Šinko me je najprej veliko kontaktirala in me prosila, naj predložim evropski življenjepis in opravim spletni tečaj o varstvu zaupnih podatkov. Dogovorjeni sva bili, da 16. avgusta prevzamem to delovno mesto. Potem pa ne vem, kaj se je dogajalo in kakšnih pritiskov je bila ona deležna, a si je premislila, mene pa o tem ni niti obvestila. Izbrala je neko drugo kandidatko in zdelo se mi je nedopustno in neprofesionalno, da kdo na takem položaju lahko naredi kaj takega. Tega položaja si nisem želela, sprejela sem ponudbo, ker sem bila naprošena in ker sem videla priložnost, da je mogoče kaj narediti v zvezi z zaščito živali. Ni mi bil všeč način, kako je vse skupaj potekalo, sicer pa podpiram izbiro, mislim, da je bila izbrana odlična kandidatka.

Ste v svoji karieri inšpektorice odvzeli veliko živali? 

Nekaj desetin govedi, konjev, ponijev, drobnice, kuncev, največ odvzamem psov, nekoliko manj mačk, pred leti celo dve vodni želvi.

Ni skrivnost, da ste med inšpektorji, ki najbolj odločno opravljajo svoje delo, in včasih vas obtožujejo, da ste aktivistična inšpektorica. A vendar, mislite, da bi se nedavni odvzem sploh problematiziral, če ne bi javno podprli novega zakona proti mučenju živali? 

Nič me ne moti, če mi očitajo aktivizem. Pri mojem delu je vedno na prvem mestu dobrobit živali in na to sem ponosna. Je pa premier s tem, ko me je želel imenovati na čelo uprave za varno hrano, nehote izpostavil moje ime. In s tem, ko se pojavlja moje ime v povezavi z zakonom in premierom, bo vse, kar bom storila v prihodnje, pod drobnogledom. Ta primer je bil po naključju dodeljen ravno meni. Če bi bil dodeljen kakšnemu drugemu inšpektorju, gotovo ne bi bilo takega razburjenja, kot je nastalo sedaj. Novi zakon glede odvzemov živali ni prinesel ničesar, česar ne bi določal zakon že pred tem. Ves cirkus se je naredil umetno in z namenom.

Zakaj obstaja neetična delitev na bolj in manj zaščitene živali? Če bi v takem živeli psi ali mačke, bi javnost zahtevala odvzem in kazenske ovadbe zaradi mučenja živali, ker gre za govedo, pa je vse ok? 

Hišne živali redimo za družbo. Ljubiteljsko se z njimi ukvarjamo v prostem času, jih imamo za svoje družinske člane in smo nanje čustveno navezani. In zato se obravnavajo drugače kot rejne živali. Te so na kmetijah predvsem sredstvo, ki opravlja svojo nalogo, sredstvo za zaslužek, delovno sredstvo, ekonomska dobrina. Šele leta 2020 je bila v stvarnopravni zakonik zapisana novost, da so živali živa, čuteča bitja in da niso stvari. Kmetje sicer jemljejo živali bolj kot sredstvo za delo in večinoma nanje niso toliko čustveno navezani. Če bi bili, bi jim jih bilo težje peljati v klavnico oziroma jih ubiti doma na kmetiji. Verjetno morajo imeti tudi določeno distanco do teh živali, sicer bi bilo to pretežko. Kmetje imajo večinoma živali radi in pravijo, da dokler bo žival živela, bodo zanjo lepo poskrbeli in jo negovali, čeprav jo redijo za meso. In ko bo prišel njen čas, jo bo kmet pač ubil in pojedel. Ampak dotlej bo pa imela lepo življenje, ker si to zasluži in ker nam bo dala toliko dobrega. Nasploh se to sčasoma spreminja, vedno več se govori o tem, da imajo živali pravice, ki tudi lastniku nalagajo odgovornost.

Je v Sloveniji po vaše zadovoljivo poskrbljeno za varstvo pravic živali? 

Rekla bi, da zakonodajno gledano je, vendar bi morali vsi imetniki živali bolj upoštevati zakonodajo, to je pa spet povezano z ozaveščanjem in s stopnjo razvitosti družbe. Nekoliko zaostajamo za severnimi in zahodnimi evropskimi državami. Veliko dela bo še potrebnega za ozaveščanje kmetov, veterinarjev in celotne družbe, da postanemo vsi občutljivejši za pravice živali. In da če opazimo mučenje živali, na to tudi opozorimo. Mi smo glas živali, ker so neme in ne morejo same z besedami povedati, da jih boli, da jih je strah, da trpijo in da čutijo nelagodje.

Nekateri celo trdijo, da ne bomo mogli začeti reševati medčloveških odnosov, ki so vedno slabši, dokler ne izboljšamo svojega odnosa do živali. 

Da, živali niso naša last, one so nam dane samo v skrb. To lahko na neki ravni primerjamo z otroki, z bolnimi, s prizadetimi osebami, s starejšimi. So oni, ker mi zanje skrbimo, naša last? Niso. So samo nam prepuščeni v skrb, in mi smo dolžni zanje z vso občutljivostjo poskrbeti. Živali so predvsem naši sopotniki. Tako bi to morali razumeti. Tako kot so to razumela prvotna ljudstva, ki so živela v večjem sožitju z naravo in enačila sebe z živalmi. Počutili so se enakovredne z živalmi, in ko so kakšno žival žrtvovali, so se znali za to zahvaliti, ker jim je pač prinesla dobrine, hrano, kožo … Z razvito družbo se je to nekako sprevrglo v zelo veliko izkoriščanje živali.