Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt

+ + +

Eksplozije barv

Janji Rakuš se pozna, da je vizualna umetnica. Njena proza je zato izrazito fragmentarna, bolj kot za ugodje pri naraciji gre za kopičenje in ponavljanje fragmentov, aforizmov in mnenj, ki napadajo različne spektre linearnega in strnjenega pisanja: v »lingvističnem kabaretu« Hotel Andro.gen je ustvarila bohotno mrežo referenc in samonanašalnosti, ki je pobirala tudi iz prejšnjih romanov Električna zadrga in Amsterdam 12.45 Ram. Predvsem je prepoznavna njena naravnanost k širjenju pisanja v splet, enkrat so to reference, tokrat, v sprimku Tri barve za eno smrt, pa pogoste navezave na tisto, kar se skriva v QR-kodah – za tiste, ki jih bodo med branjem odklepali. Za vse druge je sklicevanje na avtoričina vizualna dela samo še dodaten način širitve teritorija, in kakor je bil Hotel Andro.gen nekakšne litanije, je zgoščenka proznih fragmentov Tri barve za eno smrt posvečena barvam. Njihovemu mitičnemu izvoru, svetotvornosti, predvsem pa – kar je spet prepoznavno avtorsko – nezmožnosti besede, jezika, da bi poimenovala vse odtenke, da bi vzpostavila dovolj gosto in natančno mrežo označevalcev, ki bi lahko zajeli celoten barvni spekter.

Janja Rakuš je na neoavantgardni sledi destrukcije in prenove jezika, z disperznostjo napada tudi linearnost branja. Okruške in razmisleke niza v treh delih, katerih ogrodje in skelet je ljubezenska zgodba med prevajalko Livijo in slikarjem Tobiasom, ki se klatita in srečujeta na Obali, z občasnimi izleti v Amsterdam in Benetke, srečujeta obstrance in premaknjence, nekakšne poulične sodobne kinike med plemenitim pehanjem za absolutnim.

Pri tem se spoprijemata s svetom zapovedi in pravovernosti, s tistimi, ki si želijo, da bi se Tobias odločil za operacijo in tako odstranil razlog za svojo posebno barvno občutljivost: barve so mu namreč dostopne v vsej polnosti, po operaciji, ki bi mu podaljšala močno ogroženo prihodnost, naj bi to izgubil. In se odloči za barve, Janja Rakuš pa to izkoristi za prozno obkrožanje barv na vse načine. Z naštevanjem njihove vloge v kozmogonijah, z naskokom na sanjski svet, z opisi barvnih napadov, ki Tobiasa vržejo kot padavica, z opisi mest, posebej takšnimi v bližini plaž, kanalov in lagun, in tako dobijo Piran in Mesečev zaliv ali soline privilegirano mesto ob beneških lagunah in amsterdamskih kanalih.

Pisateljica se, da bi poudarila pomembnost barv in našo pravzaprav nesposobnost, da bi jih videli, ker za to nimamo orodja (in potrebne občutljivosti), pase po citatih slikarjev, v prvem, Modrem delu je to Modra revolucija Yvesa Kleina, sledijo pa stari italijanski mojstri in Van Goghova pisma bratu, opisi konceptualnih del in nabor Rothkovih in sorodnih citatov o doživljanju barve. Pisanje Janje Rakuš pridobiva intenzivnost in širino, tudi pripovedni okvir je bolj domišljen kot v njenih prejšnjih delih, predvsem uspe pisavi ohraniti divjost, nepredvidljivost pri prizadevanju za dosego cilja znotraj literarnega medija – širitev tega medija z drugimi, multimedijskimi in vizualnimi umetnostnimi praksami.