Klemen Boštjančič / »Veliko je vpitja glede naših ukrepov, a to vpitje je posledica dejstva, da mi delamo«

Klemen Boštjančič ni profesor ali makroekonomist, temveč je po kariernih izkušnjah poslovnež, ki se je v preteklosti večinoma ukvarjal z reševanjem podjetij v težavah, tako ali drugače povezanih z državo. Bil je predsednik ali član nadzornih in upravnih odborov v Vegradu, kjer je zastopal državo, v Merkurju, Savi, v letih 2011–2012 je vodil tudi Adrio Airways. A Boštjančič ni stereotipen podjetnik, ki veliko benti čez državo in zahteva njen umik iz gospodarstva. »Težko bi bilo najti še bolj nesposobne lastnike oziroma so ti lastniki dokaz, da država ni vedno najslabši lastnik,« nam je dejal leta 2019, potem ko smo Adrio prodali nemškemu skladu, ki jo je kmalu za tem poslal v stečaj. In tudi na položaju finančnega ministra Boštjančič svojo vlogo razume v širšem pomenu. Na začetku njegovega ministrovanja se je zdelo, da jeznim podjetnikom obljublja, da davkov nikakor ne bo zviševal, zdaj pa razume, da so visoki davki tudi prvi pogoj uspešne družbe.

Vidim, da je vzdušje na ministrstvu kar prešerno. Pričakoval sem več hektičnosti. 

Večinoma je pri nas hektično, a danes je poseben dan, ker ima ena od sodelavk rojstni dan. Mi je žal, ampak tudi za take priložnosti si ne moremo vzeti več kot pet minut časa, zato pa potem rogljički ostanejo takole na hodniku, kot ste jih videli. Sicer pa je vzdušje tukaj navadno napeto, še posebej v času proračunskega načrtovanja, ki traja vsako leto od poletja do jeseni. Letos je bilo še posebej težavno zaradi poplav. Vlada je bila prisiljena čez noč spremeniti prednostne naloge.

Naš karikaturist je pred leti narisal Dušana Mramorja, kako melanholično sedi za mizo, ko k njemu hodijo različni ministri z milijonskimi zahtevami, dokler ne izgubi živcev in mizo zlomi. Hodijo tudi k vam ministri in vas sprašujejo, zakaj v 16-milijardnih izdatkih ne morete najti teh, na primer 20 milijonov evrov za uskladitev socialnih prejemkov z inflacijo? 

To je precej blizu resnice. Za številne je minister za finance neka visoka ovira, ki ne razveže svoje mošnje. To razumem, ker se vsak bori za svoje področje. Česar včasih ne razumem, pa je zavedanje, da smo vsi v istem čolnu. Idealno bi bilo, če bi se civilna družba, sindikati, delodajalci, vlada znali usesti za mizo, za katero bi sklenili družbeni dogovor o želenih ciljih in prednostnih nalogah, o tem, kakšna družba želimo postati, katera področja morajo biti deležna višjih sredstev, katera nižjih. Seveda se o tem ne želi nihče zares pogovarjati. Če bi si odgovorili na ta vprašanja o prednostnih nalogah naše družbe, potem bi bilo vsem lažje sprejemati kompromise. In tudi reforme.

Kaj pa, če je zgodba obrnjena, kaj, če tak družbeni dogovor dejansko obstaja: vsi želimo imeti urejen nepremičninski trg, ko pa moramo cilje uresničiti, tega nihče ne želi plačati. 

Se strinjam, tudi ta interpretacija je mogoča. O posameznih, na primer temu parcialnih reformah obstaja širok konsenz. Na splošno se strinjamo o tem, kaj je treba narediti na stanovanjskem področju, na socialnem področju, na področju pokojnin ali vojske. V posameznih primerih smo veliki prijatelji, a matematika je na koncu neizprosna. Še en poseben problem, ki ga ima Slovenija, pa je, da je več kot 90 odstotkov odhodkov fiksno določenih, zaradi česar ima vlada zelo omejen manevrski prostor.

Za Luko Mesca so najpomembnejše področje stanovanja. Katero je vaše? 

Znižanje strukturnega primanjkljaja in stabilizacija javnih financ. Kot minister za finance namenjam zelo veliko pozornost tudi položaju Slovenije na mednarodnih kapitalskih trgih. Še vedno imamo zelo velik ugled pri mednarodnih investitorjih, pri katerih se zelo ugodno zadolžujemo, ugodneje kot druge srednje- in vzhodnoevropske države, kar je posledica zelo dobrega dela ministrstva za finance oziroma naše zakladnice. Težko dovolj močno poudarim ta dosežek. Zelo pomembno je, da ti trgi zaupajo, torej da ti na besedo verjamejo, katere reforme boš v prihodnosti izpeljal. Poučen primer na to temo je lanska zgodba Velike Britanije. Zaradi politično všečnega eksperimentiranja predvsem na davčnem področju se je zaupanje investitorjev v britansko vlado čez noč znižalo, kar se je izrazilo v visokih stroških zadolževanja. A ne le pri tem. Dragemu zadolževanju je sledil plaz negativnih posledic. Sam bi si želel, da bi se vsa politika in širša javnost zavedali, kako pomembno je, da imamo na področju javnih financ stabilno politiko.

Od finančne krize smo v Sloveniji zelo pozorni na zdrave javne finance, zaradi česar nas skrbi tudi, ker je fiskalni svet z vašim načrtovanjem vidno nezadovoljen. Pravite, da gre za problem metodologije. Ali res ni v njihovi kritiki nič upravičenega? 

Je, naš velik problem je tako imenovan strukturni primanjkljaj, torej proračunski primanjkljaj brez upoštevanja cikličnih gibanj gospodarstva in enkratnih izdatkov, na primer za covid, za energetsko krizo in tako naprej. V to se štejejo zakonsko določeni izdatki, za socialne transferje, plače javnih uslužbencev, pokojnine, za zdravstvo, tudi obrambni izdatki so danes že določeni kot odstotek BDP, pa izdatki za znanost. Po višini strukturnega primanjkljaja smo eni najslabših v Evropi. Vlada to obravnava in to mora rešiti. K temu nas sili evropska komisija in ne nazadnje nas bodo k temu silila tudi prihajajoča fiskalna pravila.

Pri vsaki spremembi, ki se je lotiš, tudi če jo podpira velika večina, bo kdo potegnil kratko. V takšnih primerih postane prizadeta manjšina neskončno glasna, bistveno bolj kot večina.

Kaj pa visoke subvencije podjetjem, ki jih je letos že za več kot 500 milijonov evrov, te ne spadajo v problematične izdatke, kot so socialni transferji? 

Subvencije podjetjem so v zadnjih letih visoke zaradi različnih kriz, po definiciji pa so to še vedno enkratni izdatki. Ali je treba rezati subvencije podjetjem ali raje socialne pomoči, pa je vprašanje, do katerega se minister za finance omejeno opredeljuje. To spada v širšo debato, ki sem jo omenjal na začetku, o tem, kakšna družba želimo biti. V Gibanju Svoboda in tudi v vladi smo si postavili tri prednostne naloge, ki jih želimo opraviti. Tudi z višjimi sredstvi. To so zdravje, mladi in znanje. Vse omenjeno vidim tudi kot prvi pogoj prihodnjega razvoja družbe, da bomo lahko ustvarjali višje dohodke in ne nazadnje financirali vse potrebe družbe.

Eno zadnjih vprašanj, s katerim ste se ubadali na ministrstvu, je bilo vprašanje inflacije in usklajevanja socialnih pomoči. Na ministrstvu za delo – Luka Mesec – pravijo, da poročila Banke Slovenije in tudi poročila Evropske centralne banke (ECB) dokazujejo, da največ k naši inflaciji prispevajo visoki dobički podjetij, ne pa rast plač ali socialnih pomoči. Vi pa naj bi usklajevanju socialnih pomoči nasprotovali, ker naj bi predvsem te prispevale k inflaciji. Je to res? 

Sam se ne vtikam v strokovno delo posameznih ministrov in zato pričakujem, da se tudi oni ne vtikajo v naše delo, še posebej pa, da ne navajajo pavšalnih in iz konteksta iztrganih navedb tako, kot jim ustrezajo. Dobro poznam analize Banke Slovenije in vladnega Urada za makroekonomske analize (UMAR), ki najbolj poglobljeno poroča o razlogih za inflacijo. Razlogi za inflacijo so raznoliki in dejstvo je, da ima tudi država s svojo fiskalno politiko vpliv na inflacijo. Imamo omejen nabor instrumentov za boj proti inflaciji, saj se večina cen oblikuje na prostem trgu, se pa trudimo, kjer se lahko. Inflacijo smo v zadnjem obdobju uspešno znižali predvsem z ukrepi na področju regulacije cen energentov.

Usklajevanje socialnih pomoči je res majhen, morda nekajmilijonski strošek. Zdi se perverzno, da kdo nasprotuje zvišanju socialnih pomoči, ker bi to povečalo inflacijo, torej da je koga strah, ker bodo revni kupovali več kruha, zato se bo cena kruha zvišala. 

Takšno razmišljanje, ki ga zdaj navajate, je zgrešeno. Tudi sam slišim argumente, češ da je razlika med 70- in 100-odstotnim usklajevanjem socialnih transferjev z inflacijo zgolj 20 milijonov evrov. Ta argument je zgrešen, ker lahko ukrepi na nekaterih področjih sprožijo širši plaz. Odnos mora biti enak do vseh. Naj se vrnem k inflaciji: razlogi zanjo so v Sloveniji kombinacija dobrih gospodarskih razmer, visoke zaposlenosti – zaradi česar rastejo tudi stroški dela oziroma plače, ki poganjajo inflacijo. Inflacijo poganjajo vsa avtomatska zviševanja, pokojnin in socialnih pomoči ter tudi minimalne plače. Ne govorim o tem, ali je to prav ali ne. Ne razumite me napačno kot trdosrčneža. Pravim zgolj, da vse to vpliva na inflacijo. Seveda so za inflacijo deloma kriva tudi nekatera podjetja, ki izkoriščajo sedanje razmere, oziroma če sem natančnejši, zelo dobre razmere v nekaterih panogah gospodarstva, kot je gradbeništvo. Ker v gradbeništvu očitno nimamo dovolj konkurence, lahko ob večjem povpraševanju ta podjetja dvigujejo cene. Inflacija je posledica vzrokov na različnih področjih in prav je, da se teh vzrokov lotimo kar se da celovito.

In zato menite, da bi bilo treba omejiti dvig socialnih transferjev? 

Če je treba zmanjšati porabo, tako zaradi poplav, inflacije kot zaradi fiskalnih pravil oziroma vzdržnih javnih financ, menim, da moramo k temu prispevati bolj ali manj vsi.

Plača guvernerja centralne banke se usklajuje z inflacijo. Dejansko se plače vseh zaposlenih v Banki Slovenije usklajujejo z inflacijo. Imajo zelo visoke plače, čeprav opravljajo delo, podobno delu javnih uslužbencev v kakšni agenciji. Če smo vsi v istem čolnu, zakaj ne predlagate, da se Banka Slovenije priključi javnemu sektorju? 

Drži, njihove plače so za zdaj ločene od javnega sektorja, visoke so zaradi zgodovinskih razlogov: nekoč so v Banki Slovenije izvrševali številne pomembne naloge, ki pa jih je z vključitvijo v evroobmočje v veliki meri prevzela ECB, Banka Slovenije pa je obdržala svojo neodvisnost. In plače naj bi bile del te neodvisnosti. Če sledimo temu argumentu, potem bi lahko bili tudi nekateri drugi regulatorji posebni v tem smislu, pa niso. Na primer agencija za trg vrednostnih papirjev ali agencija za zavarovalni nadzor.

Kaj pa v SDH, kjer prejema predsednik uprave 18 tisoč evrov bruto? Ali ni tudi njihovo delo uradniško? 

S tem se pa ne strinjam. SDH je državni holding, ki upravlja ogromno premoženje, zaradi česar si želimo, da bi tam delali najsposobnejši menedžerji, in te menedžerje je tudi treba ustrezno plačati. SDH ima tudi ustrezno merljive finančne cilje in glede tega je v zadnjem obdobju uspešen. Predlog za zvišanje plač je bil naknadno, zaradi pritiska politike, umaknjen, tako da predsednik uprave nikakor ne prejema plače, ki ste jo navedli. Naj ob tem še pripomnim, da po analizah nadzornega sveta SDH povprečna bruto mesečna fiksna plača predsednikov uprav največjih družb s kapitalsko naložbo države skoraj za dvakrat presega bruto plačo predsednika uprave SDH, da ne govorim o plačah uprav, primerljivih zasebnih gospodarskih družb in skladov.

Ali res? V številnih zahodnoevropskih državah premoženje upravljajo zaposleni po ministrstvih, ki so del javnega sektorja. 

V večini drugih držav so upravljalci državnega premoženja bistveno bolje plačani kot v Sloveniji.

Tem kritikom bi postavil protivprašanje: katera prejšnja vlada pa je na vseh teh področjih, na katerih delamo, sploh izpeljala kakšno reformo? Ali jo sploh začela?

Minuli teden je premier ponovno napovedal temeljito prenovo davčnega sistema. Zadnji poskus iz začetka tega leta je propadel, ker naj bi prišlo do napačne komunikacije. Kakšno komunikacijsko pot boste ubrali tokrat? 

Da je slovenski davčni sistem potreben temeljite prenove, vemo vsi. O tem vlada visok konsenz. Osnovna težava je, da je sistem nepregleden, saj so se z leti ključni davčni zakoni dopolnjevali zelo parcialno, velikokrat na podlagi pritiskov in bolj ali manj uspešnih lobističnih skupin. Posledica je zapleten in nepregleden sistem. Sistem je tako zapleten, da četudi želimo nekaj storiti, na primer uvesti nove olajšave za mlade, obstajajo pravila v drugih zakonih, ki te spremembe blokirajo. Zaradi tega si želimo ključne zakone na novo postaviti, kar pa je ogromna naloga, ki bo morda trajala celo več let. Reforme se bomo lotili od začetka, zato tudi težko napovem, do katere stopnje bomo prišli. Če želimo resne spremembe, potrebujemo široko družbeno soglasje.

Kje potem vidite komunikacijske šume? Česa se bojite? 

Pri vsaki spremembi, ki se je lotiš, tudi če jo podpira velika večina, bo kdo potegnil kratko. V takšnih primerih postane prizadeta manjšina neskončno glasna, bistveno bolj kot večina. To je tudi izkušnja iz začetka letošnjega leta. Tipični primer je davek na premoženje: na tem področju vlada razmeroma širok družbeni konsenz, da tak davek oziroma njegovo prenovo potrebujemo ali celo, da je na tem področju še nekaj prostora za dodatne davčne prilive. O tem sem govoril z vrsto gospodarstvenikov in tudi dobro situiranih posameznikov, ki tak davek podpirajo. Če sem še konkretnejši, tisti posamezniki, ki imajo v lasti več nepremičnin, celo pet ali nekaj deset, bi morali za to plačati precej višje davščine. In kako takšno reformo najlažje zaustaviš? Tako da kot pripadnik te skupine začneš strašiti ljudi, češ, tvojo hišo v Halozah, v kateri živiš, bodo obdavčili. Kar pa je velika neumnost in neresnica. In potem pride do plazu. Mimogrede, saj davek na nepremičnine na neki način plačujemo že danes, to je prek NUSZ. Zaradi tega so nekatere reforme zgolj na prvi pogled videti zelo enostavne, ko pa jih želiš uresničiti, postanejo neskončno zapletene. Ko bomo dali to reformo ponovno na mizo, se bo torej sprožil nov plaz dezinformacij, zato da niti javna debata ne bo mogoča. In to na neki način zelo podpihuje tudi del medijev.

Vaša koalicija ima v parlamentu rekordno večino. Nekako odveč se nam zdi, da vas je strah nekaterih manjšin ali celo, da boste celo vrsto napovedanih in obljubljenih reform zaustavili zaradi javnomnenjskih anket. Bodimo torej konkretni, boste ali ne boste ponovno predlagali davek na premoženje? 

Bomo.

V koalicijski pogodbi ste napovedali davek na premoženje, ki obsega davek na nepremičnine in tudi davek na kapitalske deleže, depozite, avtomobile. Boste predlagali nepremičninski davek ali davek na premoženje? 

Predlagali bomo davek na premoženje, katerega obseg pa bomo morali še določiti. Težko si predstavljam, da bi obdavčili depozite v bankah, tega ni v načrtu. In drugič, ta davek ne bo nov, velik dodatni proračunski vir. Mnogi si tudi v koaliciji napačno predstavljajo, da bo izplen tega ukrepa milijardni, a razlog za uvedbo tega davka dejansko ni le v prihodkih, ampak v številnih drugih učinkih. Davek na premoženje bo v vsakem primeru del širših davčnih sprememb, ki morajo biti usklajene. Vi na primer navijate za premoženjski davek, druga skupina, to so delodajalci, ves čas ponavljajo, da pa imamo previsoke stroške dela. Moj odgovor njim je, da je delo v Sloveniji obremenjeno, ker imamo visoke socialne prispevke, ker iz njih zagotavljamo določene storitve državljanom, ki so splošno koristne. Tudi za delodajalce. Visoka obremenitev dela je še ena kompleksna stvar. Obdavčitev dela bi lahko bila nižja, če ne bi v zadnjih desetletjih uvedli kup parcialnih rešitev, zaradi katerih je danes del zaposlenih nadpovprečno obremenjenih z davki, del zaposlenih pa podpovprečno. Normiranci oziroma normirani s. p.-ji so v tej skupini. Osnovni namen uvedbe normiranih s. p.-jev je bil v zmanjšanju birokratizacije, a na koncu je ta status v veliko primerih postal nekakšen davčni obvod. Pa to še zdaleč ni edini primer.

Ste lahko bolj konkretni, kaj boste storili? Bomo v prihodnjih nekaj mesecih dobili na mize kaj bolj uradnega ali bo vse skupaj ostalo pri tem najinem zanimivem pogovoru, ki se ne bo nikoli materializiral? 

Na ministrstvu za finance od spomladi nismo počivali. Variant posameznih davčnih sprememb imamo že kar nekaj, načrtujemo, da bomo do novega leta formalno oblikovali strateško skupino za davke, v katero bodo povabljeni predvsem davčni strokovnjaki, tudi predstavniki delodajalcev in delojemalcev. Želim si, da bi oboji v to skupino predlagali strokovnjake, ki jim zaupajo, da ne bo politikantstva. Naš cilj je še vedno optimističen, to je, da imamo izhodišča potrjena do konca prvega četrtletja prihodnje leto, nakar bomo na ministrstvu pripravili zakonska izhodišča.

Če bi bil na vašem mestu, bi naredil tole: uvedel bi davek na sladke pijače. Uvedel bi davek na premoženje, kot ga imate zapisanega v koalicijski pogodbi. Pri dohodnini bi upošteval tudi malice in potne stroške oziroma bi dohodnino oblikoval tako, da olajšave ne bi bolj koristile premožnejšim. Normirance bi ukinil. Dohodke iz kapitala bi priključil v dohodnino. In poleg tega bi pri kapitalskih dobičkih, kot je to v vrsti držav, dodal še pokojninski prispevek. Se z vsem tem strinjate? 

Strinjam se z delom tega, kar ste našteli. Imam pa dve pripombi. Prvič, ne želim si, da bo sedaj spet kdo s tega seznama potegnil zgolj tisto, kar mu ustreza, zato da minira razpravo o davčnih spremembah, in potem z mastnimi črkami zapisal: ministrstvo želi ponovno obdavčiti malice, prevoz in regres. In drugič, v tem paketu davčnih sprememb obstaja tudi problem, ki ga niste omenili, ali tak, ki ga sindikati in koalicijski partnerji ne želijo slišati. To pa je vprašanje zelo visoke obremenitve tistih, ki imajo visoke plače.

Ne bom pozabil, kako me je pogledal portugalski finančni minister, ko sem mu povedal, koliko dopusta imam. Bil je šokiran. Plače funkcionarjev so v Sloveniji razmeroma nizke, imamo pa preveč dopusta.

Bi radi uvedli še socialno kapico? 

Ne vem. Ampak imamo konkretne probleme. Novartis je zgradil tovarno v Lendavi. Tja želi pripeljati strokovnjake z različnih področij. Ne vem, ali se zavedate, kako dragi so v Sloveniji nekateri strokovni kadri. Jih bodo zaposlili v Sloveniji, v Švici ali v neki tretji državi? V takšnih primerih podjetja, pa ne Novartis, najdejo tudi različne obvode, na primer prek normirancev. In na koncu dejansko zaposlijo ljudi, ki plačujejo nizke davke na delo. Nekatera podjetja pa zaradi tega izberejo drugo državo in se ne odločijo za naložbo v Sloveniji. Je pa seveda obremenitev dela le eno od meril, po katerih se podjetja odločajo, kam bodo investirala.

Namen davka na premoženje je tudi ureditev trga nepremičnin. Del ukrepov na tem področju pa je tudi gradnja neprofitnih najemnih stanovanj. V stranki Levica, kot slišimo, delajo. Za drugo polovico obljubljene vsote stanovanj pa ste odgovorni vi oziroma SDH, ki naj bi gradil prek javno-zasebnega partnerstva. Ali tudi vi kaj delate? 

Ne bi rad govoril vi in mi, ker se z ministrstvom za solidarno prihodnost precej pogovarjamo in usklajujemo tudi glede njihovih načrtov. In brez ustreznega sodelovanja z ministrstvom za finance bi lahko izpeljali zelo omejeno število projektov. Verjetno ni skrivnost, da sem tudi sam naklonjen državnemu stanovanjskemu programu. Jasno je, da so potrebe po stanovanjih enormne, očitno je tudi, da si mladi stanovanj ne morejo privoščiti, ker so nova stanovanja prepogosto za premožnejše zgolj naložbe, zaradi katerih se cene dvigujejo. In prav zato med nami, med našim programom, in programom Levice ne sme biti konkurence, ampak sta to dve zgodbi, ki se dopolnjujeta. Ministrstvo za solidarno prihodnost bo gradnjo stanovanj zagnalo prek republiškega in občinskih stanovanjskih skladov, predvsem s pomočjo javnih sredstev, SDH pa jih bo zagnal pretežno prek javno-zasebnih partnerstev. Pri tem se zgledujemo po Avstriji oziroma po Dunaju. Tudi mi se s tem veliko ukvarjamo. Znotraj SDH oziroma njihove hčerinske Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU) se je v zadnjem letu veliko zgodilo, predvsem na področju konsolidacije zemljišč. V naslednji fazi bomo najverjetneje sprejeli poseben zakon, ki bo podlaga za vse nadaljnje politike.

Ste lahko konkretnejši, kaj je za vas avstrijski model in kdaj približno bo zakon v javni razpravi? 

Avstrijski model temelji na ponudbi cenovno dostopnih najemnih stanovanj za pretežni del prebivalstva. Glavni nosilc modela so tako imenovane organizacije omejenega dobička, ki jih je v Avstriji več kot 180 in so pravzaprav zasebni gospodarski subjekti, ki imajo poslovni model urejen tako, da je cilj poslovanja zagotavljanje javne dobrine in ne maksimiziranje dobička. Njihovo delovanje je regulirano s posebnim zakonom. Glavna načela tega zakona so, da najemnine temeljijo na projektnih stroških, da je dobiček organizacij omejen in še ta se reinvestira v nove projekte, da so sredstva, vložena v ta sistem, trajno angažirana za svoj namen, da morajo biti organizacije, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo, ločene od gradbene industrije in da so izpostavljene revidiranju. Model je v celotni stoletni zgodovini zagotavljal zelo stabilno oskrbo lastniških in tudi najemniških stanovanj, pri čemer gre trend od leta 2000 skoraj izključno v razvoj najemniškega fonda stanovanj. OECD v svoji primerjavi socialnih stanovanjskih modelov navaja, da je v Avstriji 24 odstotkov stanovanjskega fonda kategoriziranega kot socialnega, kar je drugi najvišji delež na svetu, pri čemer so merila zelo široka in se v socialno kategorijo uvršča 80 odstotkov vseh gospodinjstev v Avstriji. Zaradi tega podpiramo razmišljanja o uvajanju tovrstnega sistema tudi v Slovenijo, in sicer kot komplementarni sistem obstoječim socialnim modelom.

Del davčne reforme mora biti tudi zdravstvo. Boste pri zdravstvenem zavarovanju, pri prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni prispevek, uvedli progresivno lestvico, tako da bom jaz na primer namesto sedanjih 35 evrov plačal 70 evrov, vi pa 90? 

Ta problem bomo rešili. Rešitev, ki bo uveljavljena z novim letom, ni najboljša. Vlada namreč ni le zamrznila premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na 35 evrov, še več, za zdaj te zneske še plačujemo kot neto zneske, od januarja pa bo to bruto znesek, zaradi česar bo tako iz naslova dohodnine pobranega manj denarja. Hkrati bodo na boljšem tisti z višjimi dohodki, saj bo tako pobran prispevek znižal dohodninsko osnovo. To smo v zadnjih mesecih želeli rešiti, a nismo našli ustrezne rešitve, ki bi bila zakonsko ali ustavnopravno nesporna. To težavo moramo rešiti, bi bil pa za zdaj še zadržan glede napovedi o morebitni progresiji.

Največji del javnih izdatkov so plače. Vi ste še vedno tudi minister za javno upravo, s čimer ste pristojni za reformo javnih plač. Je ta reforma zastala? Pred poplavami ste si postavili okvir, koliko lahko reforma plač stane, koliko je njena cena sedaj? 

Kot veste, so pogajanja o novem plačnem sistemu pred dvema mesecema zastala zato, ker smo v zakon o izvrševanju proračuna zapisali, da se v naslednjem letu plače javnih uslužbencev ne bodo usklajevale z inflacijo, in sindikati so zavzeli stališče, da se bodo vrnili za pogajalsko mizo šele, ko bo ta člen umaknjen. Pri teh pogajanjih smo v nekaterih delih prišli že daleč, pri nekaterih pa ne. Največja ovira je, da si sindikati odpravo plačnih nesorazmerij predstavljajo izključno tako, da bodo vsi javni uslužbenci dobili višje plače, pri čemer si tudi že s konceptualnega vidika odpravo teh nesorazmerij sindikati med sabo zelo različno predstavljajo. V vladi pa želimo dolgoročno bolj nevtralno reformo, skratka, da se odpravljajo nesorazmerja in da se ob povečanju plač odpravijo druge anomalije. Ena največjih je avtomatsko napredovanje. V javnem sektorju danes ljudje napredujejo le zato, ker so vse starejši, mlajših pa v službe ne dobimo več. Druga anomalija so dopusti. Posebej v zdravstvu so nekateri dopusti zares ekscesni. Tudi sam sem bil šokiran, ko sem dobil odločbo o dopustu. Pripada mi 44 dni dopusta, ta je bil potem, zaradi omejitve, ki velja za funkcionarje, znižan na 40 dni. Mislim, da nihče od mojih evropskih kolegov nima tolikšnega dopusta. Ne bom pozabil, kako me je pogledal portugalski finančni minister, ko sem mu povedal, koliko dopusta imam. Bil je šokiran. Plače funkcionarjev so v Sloveniji razmeroma nizke, imamo pa preveč dopusta. Stališče vlade je, da mora biti dogovor celovit in reformo lahko izpeljemo le, če bo celovita in bo rešila tudi pravkar omenjene anomalije.

Če razumemo varčevanje tako, da moramo po treh ali štirih letih ekstenzivnih državnih pomoči in razrahljanih fiskalnih pravil, trošenja in metanja helikopterskega denarja vendarle malce pritisniti na zavoro, potem to je varčevanje.

Koliko ste pripravljeni po novem plačati za ta dogovor? 

Številka ni fiksna, ker je odvisna od različnih faktorjev, preračunov in kompromisov. Zavedamo se, da bo ta reforma v začetku vsekakor veliko stala, želimo pa doseči, da bo dolgoročno učinek z vidika javnih financ nevtralen. Trenutno masa plač javnih uslužbencev avtonomno raste 1,7 odstotka na leto, to je dodatnih 100 milijonov na leto neodvisno od inflacije, ker prihaja do avtomatskih napredovanj.

Vzemimo, da ste zdaj na polovici svojega mandata. Se vam zdi, da ste uspešni, da ste premaknili veliko stvari? 

Smo . Glede energetske krize ozek segment medijev in del gospodarskih organizacij ponavlja, da smo storili premalo, da imamo višje cene energentov kot drugod in podobno. Ampak mednarodne analize kažejo, da je Slovenija ena od držav, ki je najbolj pomagala in gospodarstvu in gospodinjstvom. Tudi naš odziv na poplave je bil zgodovinsko hiter – nobena prejšnja vlada ni tako hitro ukrepala kot mi. Navadno slišim kritike, češ, te in te reforme ste obljubili, kaj lahko pokažete? Tem kritikom bi postavil protivprašanje: katera prejšnja vlada pa je na vseh teh področjih, na katerih delamo, sploh izpeljala kakšno reformo? Ali jo sploh začela? Zdravstvo, pokojninski sistem, sistem plač v javnem sektorju, davki – katero vlado imate pri tem za vzor? Veliko je vpitja glede naših ukrepov, a to vpitje je posledica dejstva, da mi delamo in da smo v reforme zares zagrizli. In kot sem povedal na začetku – najbolj kritični in glasni so tisti, ki si sprememb ne želijo. Stvari rešujemo in upam, da bomo čim več obljub uresničili. Kjer reform ne bomo v celoti izpeljali, bomo pa vsaj postavili temelje za njihovo izvedbo v prihodnjih letih.

Včasih pa se tudi najboljši nameni sfižijo zaradi globalnih sprememb. O čem se pogovarjate v Bruslju? Ali drži, da prihajamo v obdobje varčevanja, kjer predvsem Nemčija zaostruje fiskalna pravila? 

Če razumemo varčevanje tako, da moramo po treh ali štirih letih ekstenzivnih državnih pomoči in razrahljanih fiskalnih pravil, trošenja in metanja helikopterskega denarja vendarle malce pritisniti na zavoro, potem to je varčevanje. Zadnja leta, od 2020 do 2023, so pustila precej negativne posledice v percepciji politike in v odnosu različnih javnosti do trošenja javnih sredstev. Praktično vsi pričakujejo, da kjerkoli se pojavi problem, mora intervenirati vlada. Običajno z obsežnimi subvencijami in drugimi pomočmi. Kot da ima vlada na voljo neomejena sredstva, ki jih mora metati v katerikoli družbeni podsistem. To ni le problem pri nas, ampak tudi v drugih državah. Skratka, to, kar počnemo, ni varčevanje, ampak poskus normalizacije.