Umetnost in politika

V dneh okoli obletnice rojstva pesnika Franceta Prešerna, torej okoli 3. decembra, upravni odbor Prešernovega sklada, ki podeljuje najvišja državna priznanja za umetniško ustvarjanje, objavi imena umetnikov, prejemnikov nagrad prihodnje leto. Leta 2024 bosta veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus prejela pesnica Erika Vouk ter baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer. Nagrade Prešernovega sklada za dveletni ustvarjalni opus pa bodo prejeli pesnica Miljana Cunta, igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, režiserka Sara Kern in grafični oblikovalec Tomato Košir.

Razglasitev nagrajencev je vedno znova, žal, tudi opomnik, da so s podeljevanjem Prešernovih nagrad in proslavo ob kulturnem prazniku, na kateri nagrade podeljujejo, povezani številni zapleti, ki pritegnejo precej več pozornosti kot umetniki in njihove izjemne stvaritve. Posebej očitno je bilo to ob zadnji podelitvi, ko se je upravni odbor Prešernovega sklada pod vodstvom Jožefa Muhoviča zapletel v skrajno nedostojen spor s Prešernovo nagrajenko Svetlano Makarovič. Ta je veliko nagrado leta 2000 zavrnila, ker je tedanjemu sonagrajencu, patru Marku Rupniku, pripadla mimo zapovedanih pravil (za zgolj eno umetniško delo in ne za celoten opus), pa tudi mimo pristojne strokovne komisije. Lani, po razkritju, da naj bi bil Rupnik vpleten v številne primere spolnega nasilja, zaradi česar je bilo slišati tudi pozive, naj Prešernovo nagrado vrne, pa si je premislila.

A nagrade še vedno nima. Upravni odbor, ki bi ji plaketo moral le izročiti, tega ni storil, raje se je iz umetnice norčeval in se pri tem skliceval na pravne ovire. Vendar v njegovi sedanji sestavi, ki jo je sredi leta 2020 imenovala vlada Janeza Janše, drugačnega razpleta ni pričakovati. Morda pa bi drugače ravnal upravni odbor v novi sestavi, katerega mandat se bo začel sredi leta 2024.

Že leto trajajoči sramotni zaplet je sprožil premisleke o tem, ali bi bilo zakonodajo o podeljevanju Prešernovih nagrad smiselno spremeniti. Za vpeljavo možnosti odvzema nagrade se na ministrstvu za kulturo niso odločili; kot je ministrica Asta Večko v intervjuju za Mladino pojasnila že marca, bi bila ta določba v nepravih rokah lahko zlorabljena. Prav tako se niso odločili za vpeljavo člena, ki bi uredil izročitev sprva zavrnjene nagrade. Zavzeli pa so se – in vlada je prejšnji teden te spremembe že potrdila, zato bodo o njih odločali poslanci –, da organizacijo proslave ob kulturnem prazniku z upravnega odbora prenesejo na vladni koordinacijski odbor za državne proslave. S tem naj bi priprava proslav postala enostavnejša.

Februarsko proslavo bi teoretično že lahko pripravil novi organizator, morda bi se na njej država Svetlani Makarovič za zaplet opravičila, ji dala besedo; na letošnjo proslavo se je namreč morala povabiti sama in njen protest po uradnem zaključku prireditve je bil deležen izjemne podpore javnosti. Pa vendar se ne smemo slepiti; tudi ta določba bi bila v nepravih rokah lahko zlorabljena. Tisti, ki kulturo razumejo kot orodje za ideološki, kulturni boj, proslav pač nikoli ne prepuščajo naključju.