Douglas Stuart: Shuggie Bain

+ + + +

Muke in beda proletariata

Irsko-ameriški avtor Douglas Stuart (1976) nas v prvencu, za katerega je prejel bookerja in je posvečen materi, najprej sooči z odraščajočim Shuggiejem, ki v ceneni sobi ždi in se malo upira pohotnim starcem, ki mu malo tudi plačujejo, punce iz trgovine, v kateri dela, ga skoraj posvojijo in malo ošlatavajo; naslovni junak se nam zdi precej izgubljen, sramežljiv in brez preživetvenih strategij. Pa ni, samo prehitro je odrasel, ker je moral, in potem se spuščamo v prejšnje faze njegovega življenja – k skrbi za zapito mater, k izpostavljenosti vrstnikom zaradi nešportnega, za klene knapovske vnuke tudi feminilnega obnašanja, zaradi čudne neodločnosti in dezorientiranosti, kadar ga napadajo priložnostni pohotni pijanci in seveda duhovnik.

Roman je surova, veristično izpisana zgodba o odraščanju v glasgowskih delavskih predmestjih in selitvi v naselje ob opuščenem rudniku. Zgodba o tretjem svetu čisto blizu mestnega blišča, o zapitih tetah in taksistih, ki se jim včasih za požirek pijače nastavlja Shuggiejeva mati, pa tudi o naravnost fizioloških odzivih, ki jih ima ob njenem pitju od strahu pred naslednjo fazo odraščajnik. Je prezgodaj odrasel, fantovsko prerivanje in boj za hierarhijo ga ne zanimata, je idealna in pasivna tarča mobinga vrstnikov in tudi odrasli mu poskušajo pomagati, da bi bil surov in nepopustljiv kot njihovi sinovi, torej prilagojen okolju. Vendar je ob Shuggieju, zapuščenem od brata in sestre ter nekoliko sadističnega in samovšečnega očeta, ki je alfa samec in taksist in si uspešno nabira ljubice, še bolj v ospredju njegova mati Agnes, ki je za okolje malo preveč gosposka, naličena, urejena, samozavestna in zapada pitju in se ji potem zgodi marsikaj – zlorabe ali pa ji poči film in zmeče zoprnikom v obraz vse, kar si o njih misli, in čeprav je vse res, ji je potem žal in hoče eksces pozabiti in utopiti. In tako v krogih, krogih navzdol, za Shuggieja vse bolj pogubnih, zato je pred odločitvijo, ali naj jo zapusti, da bi rešil lastno življenje.

Stuart popisuje obdobje thatcherizma, zapiranja rudnikov in bede tistih, ki so poklicno sledili knapovski družinski tradiciji, tudi prepričanju, da mora biti žena doma in ne v službi. Popisuje familije, ki so zapile ponedeljkove otroške dodatke do četrtka, možake, ki jih žene vlečejo iz gostiln na plačilni dan, da ostane kaj za hrano in otroške obleke. Popisuje delavsko bedo, kakršne verjetno v tistih časih, na začetku in koncu osemdesetih let, pri nas ni bilo, težave z alkoholom in ravsanje med večno nezadovoljnimi sosedami; ki pa se, kakšna obljuba, lahko zadolžujejo z artikli iz kataloške prodaje, ki jih naročajo v trenutkih obupa in slabosti. Roman je izpisan surovo neposredno, z detajli, ki jih lahko opazi samo zafrustriran najstnik, ko mora prevzemati odgovornost za tiste, ki propadajo, čeprav bi mu morali pomagati na poti odraščanja. Neprizanesljivo, z bolečimi detajli in spusti na človeško dno spisana proza, surovo neposredna in s smislom za podrobnosti na poti navzdol in na rob.