Pouch Envy / Producent elektronske glasbe in didžej, ki si je ime ustvaril v newyorškem podzemlju

Ko je sloviti producent Pearson Sound, eden izmed protagonistov britanske basovske glasbe, prejšnji petek zaradi bolezni odpovedal nastop v ljubljanskem klubu Channel Zero, je bilo organizatorjem nemudoma jasno, kako zapolniti vrzel v programu. Na letnem obisku domovine je bil namreč Pouch Envy, mladi celjski producent, didžej in songwriter (rojen je leta 1999), ki sicer živi in ustvarja v New Yorku, kjer je v zadnjih letih na podzemni klubski sceni pustil močen pečat. Na drugem nastopu v Ljubljani – prvič je kot Pouch Envy pri nas leta 2020 nastopil na festivalu Grounded – se je predstavil z avtorsko produkcijo tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z a capella verzijami brezčasnih pop komadov, ki so postali stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Takšen pa počasi, a suvereno, postaja tudi sam.

Pred odhodom v Združene države Amerike, kamor je pred štirimi leti odvihral na študij avdioprodukcije in zvočnega inženirstva, ki ga je z odliko opravil na bostonski akademiji Berklee College of Music, se je pri nas uveljavljal pod psevdonimom Pinta. Takrat je abstraktne trap, hiphop in dubstep beate ustvarjal kot član glasbenega kolektiva Spejs, ki je bil odskočna deska za številne pomembne akterje domače scene, kot so neosoulovski kantavtor in producent Tschimy, lokalni predstavnik preporoda jungle glasbe Fujita Pinnacle in Outtagridboy, ki se je na zemljevid postavil s produkcijo za balkanske izvajalce trapa, drilla in popa. Skratka, mladi glasbenik je pod okriljem Spejsa že kot srednješolec pridobil veščine glasbene produkcije, ki jih je nato unovčil na sprejemnem izpitu za eno najprestižnejših glasbenih akademij na obličju Zemlje, na katerem pa se je moral med drugim dokazati tudi kot kitarist, bralec not in poznavalec glasbene teorije.

Spretnosti avdioprodukcije, snemanja bendov in upravljanja velikanskih mešalnih miz, ki spominjajo na pilotske kabine vesoljskih ladij, je v zadnjih štirih letih nadgradil na raven mojstrstva, a kot pravi, se ne želi stalno zaposliti kot zvočni inženir. Pravzaprav si je ravnokar poiskal pisarniško službo, saj se boji, da bi mu osemurni delavnik v studiu odvzel veselje do ustvarjanja avtorske glasbe. Zato svoje produkcijske podvige kljub pridobljeni izobrazbi obravnava kot »passion project«, a tudi ta mu odpira številne poti, od mednarodnih »bookingov« – svoj prvi nastop pod novim imenom je izvedel v razvpitem brooklynskem klubu Bossa Nova Civic Club, s setom avtorske produkcije se je predstavil na slovitem newyorškem radiu The Lot Radio, nedavno pa je nastopal tudi v Torontu – do grajenja zajetne baze sledilcev v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, zatočišču za glasbene outsiderje, kakršen je sam. S prodajo dolgometražnih zbirk klubskih editov, omenjenih v uvodu, ki jih resnično izdaja kot po tekočem traku – v pičlih dveh letih je izdal že štiri, na zalogi ima še dve – si je v Bostonu uspešno pokrival najemnino, in vemo, da je ta čez lužo še mnogo neprizanesljivejša kot pri nas, kar pomeni, da je naval na njegovo muziko na Bandcampu zares množičen.

Čeprav glasbo izdaja v samozaložbi, je mednarodno diskografsko pot začel pod okriljem butične španske založbe Abundance, pri kateri je med pandemijo izdal kratkometražni prvenec North American Amusement EP, na katerem se je izživljal predvsem z naspidiranim tehnom na steroidih. Tehno je do časa, ko je EP izšel – sproduciral ga je že dobro leto prej – večidel opustil in se preusmeril v žanre, kot so UK-garage, house, Jersey club in jungle. Njegova produkcija je skoraj vselej obogatena z vokali, ki si jih pogosto »izposodi« pri drugih izvajalcih, od Madonne prek Spice Girls do raznih evropop fosilov tipa Aqua, zadnje čase pa spevne refrene odpoje tudi sam. A ker svoj glas s pomočjo umetne inteligence vselej preobrazi v neki novi, še nikoli slišan in pogosto ženski glas, ob poslušanju ne bomo dojeli, da pravzaprav poje Pouch Envy.

Ob programih, ki sintetizirajo po meri narejene glasove, je usvojil tudi sisteme umetne inteligence, ki razčlenijo plasti danega komada in vokale izolirajo od instrumentalne podlage, kar je izkoristil za prebrisano strategijo mreženja s svetovno znanimi glasbeniki, ki ga navdihujejo. Brez njihove privolitve si izposodi njihove glasove, iz njih ustvarja klubske remikse, ki pa po medmrežju vselej dvignejo dovolj prahu, da dejansko dosežejo ušesa glasbenikov, ki so podpisali izvirne posnetke. Tako je pridobil pozornost velikih imen, kot so londonska raperka in didžejka Shygirl, enigmatični glasbenik Yves Tumor, ki se je leta 2020 znašel v Mladininem izboru najboljših plošč leta, in še marsikdo. Tovrsten pristop mu je odprl že mnoga vrata, med drugim je začel sodelovati s kubansko raperko La Goony Chonga, te dni pa producira tudi glasbo za K-pop velikane, katerih ime mora za zdaj ostati skrivnost.