Josef Winkler: Natura morta: rimska novela

+ + + +

Klavnični odpadki in sveto

Josef Winkler (1953), koroški pisec, je obseden s smrtjo, je tanatolog in zbirka zgodb in avtopoetskih izpovedi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem že z naslovom poudarja veliko občutljivost, ko lahko las prebije kožo, to edino zastavo, kot bi rekel Curtio Malaparte v Koži. S citatom iz tega dela pisec začne in z drugimi citati kolegov nadaljuje, piše čez njihove ugotovitve, zaostruje in polemizira, zato so zgodbe polne obsesivnih podob, fascinantnih in estetiziranih vzorcev in ponovitev. To nas od smrti v vseh pojavnih oblikah za čuda ne oddaljuje, temveč zadrsa vedno bližje črni luknji izničenja.

Natura morta, tihožitje, je niz spetih fragmentov na isto temo; ob mejah Vatikana poteka veselo koketiranje mularije, nekateri so v gatah, ker so svoje dolge hlače začasno pr e pustili sošolcem za ogled znamenitosti in umetnin v notranjosti cerkva, da jim ni treba kupovati provizorične zaščite pred varuhi templja, ki zahtevajo spodobna, dolga oblačila. Tam se gnetejo turisti in zaslužkarji, tudi na račun svetinjic in oblačil za enkratno uporabo. Že ta trk svetov je zanimiv, sveto in znamenito in neponovljivo, Pieta za stekleno neprebojno steno, zraven pa reveži, ki hočejo od te gneče kaj iztisniti in imajo svojo rutino, defekte, pohotne namene in nerešljive tike, vse, kar je sploh v osrčju Winklerjevega zanimanja.

Takoj zraven, pač winklerjevsko, pa tržnica. Fige, ki jih luščijo, pljuvajo zamaške plastenk in predvsem razčetverjajo, koljejo, enkrat že malo žehtečega krapa, potem sabljarko. Med kupi odpadkov se prerivajo najsiromašnejši in večinoma osončeni, pigmentirani Rimljani in prelagajo manj nagnite limone s kupa v vrečko, se prerivajo za klavnične odpadke, pogajajo o ceni uhljev ali drobovine, medtem ko mesarji in ribarniški čistilci rib flegma opravljajo svoj posel. In skoraj vsi nosijo cuclje, kot okraske in modne dodatke, ker so tisto sezono moderni. Potem dogodek, v nalivu, ki nas popelje med rimske obrede žalovanja in pokopa.

Winklerjeva pisava je tudi tokrat prelivajoča se, drsi med osebami in opažanji, popisuje hladno, objektivistično in hiperrealistično, detajlno, roko, ki nehote zdrsne za gate, kraste na obrazih, izpadajoče lase in zobe, to so sledovi tistega velikega zoba, zoba časa, ki ga pisateljsko pravzaprav zanima. Kot seveda živopisna mešanica ljudi in opravil, ki se znajdejo na istem mestu, čeprav pripadajo različnim kulturam in življenjskim slogom, predvsem pa je fascinantna mešanica sakralnega in profanega in v mešanju teh ravni Winklerju ne uide nobena pomenljiva podrobnost, nič, kar je zapisano uničenju, ali komaj opazna sled propada. Italija s svojimi obredi smrti, klavsko samoumevnostjo, predvsem pa truščem in kičasto zmešnjavo na vseh ravneh se nam kaže kot eksotična, skrivnostna, poltena, vse zaradi natančnega zumiranja in sopostavljanja podrobnosti, ki jih Winkler izpisuje mojstrsko in z velikim smislom zanje.