Aleksander Mervar / »Nehajmo govoriti o nižji ceni elektrike, ker je ne bo. Pozabimo na obdobje pred letom 2022.«

V hierarhiji državnih elektroenergetikov zaseda Aleksander Mervar najvišje mesto: ni le direktor Elesa, to je državnega podjetja, ki skrbi za visokonapetostno omrežje, od letos, ko je vlada Elesu pripojila še družbo SODO, je odgovoren tudi za distribucijsko omrežje, torej za vso infrastrukturo od daljnovodov do hišnih priključkov. Mervar je svojo kariero začel v Zasavju, zapiral je Rudnik Trbovlje - Hrastnik, vodil je ljubljanski TE-TOL, od leta 2013 je na čelu Elesa, od junija letos pa je tudi predsednik Energetske zbornice Slovenije.

Vaša najpomembnejša naloga je zanesljiva električna oskrba. Kdaj ste imeli zadnjič s tem velike težave? 

Na Elesu sem od oktobra 2009 in zares kritično je bilo med žledolomom v začetku leta 2014. Če ne bi pol leta pred tem končali daljnovoda Beričevo–Krško, bi v Ljubljani pa vse do Dolenjske imeli spomladi 2014 redukcije, saj sta se nam porušili pomembni povezavi. Tedaj smo Primorsko napajali tudi s pomočjo mednarodnih povezav iz Hrvaške. Ljubljana, Gorenjska in del Dolenjske pa so elektriko dobivali prek povezav Maribor–Krško.

Kako bi bile videti redukcije, bi nas kar naenkrat izklopili? 

Ne, to bi bili napovedani izklopi. Drug tak primer je iz februarja 2018. Tedaj je bila huda zima in prišlo je do težav z električno oskrbo v celinski Evropi, v trenutku je enotni evropski trg električne energije začasno nehal delovati. Ker imamo v Sloveniji nekaj manj kot 500 MW spečih sistemskih plinskih enot – dve zelo stari v Trbovljah, v Brestanici in še dve v Šoštanju –, smo dosegli začasno samozadostnost. Vse te krize pa so neprimerljive s prvimi napovedmi za lansko leto. Lani smo celo preigravali scenarije, kako ukrepati v primeru 35-odstotnega znižanja porabe. Posamezni elektrodistributerji bi morali na primer ročno izklapljati večje uporabnike in nato nazaj priklapljati tiste, ki elektriko nujno potrebujejo, kot so bolnišnice.

In kako je danes v tej primerjavi? 

Veliko bolje. Cena elektrike v Sloveniji se oblikuje po cenah na borzi v Budimpešti in te so z 250 evrov na megavatno uro v začetku tega leta sedaj padle pod 100. Govorim o cenah za leto 2024, torej o cenah zakupa elektrike vnaprej. Naslednje leto bodo torej cene elektrike dosegle 40 odstotkov borznih cen, ki so veljale v začetku letošnjega leta. Vzrokov za to je več. Ko so lani cene plina in drugih energentov ponorele, se je začelo gospodarstvo obnašati bolj racionalno, sedaj pa je prišla še recesija. V Sloveniji smo letos vsi skupaj potrošili približno devet odstotkov elektrike manj, industrija celo 12 odstotkov manj, podobno je tudi v drugih državah. Te številke sicer po novem ne odražajo povsem dejanskega stanja porabe elektrike, ker v njih ni upoštevana samooskrba gospodinjstev s sončnimi elektrarnami. Predvidevamo, da so dejansko gospodinjstva letos porabila kakšnih 10 odstotkov elektrike več kot v predkoronskem letu 2019.

Kaj pa industrija? Ali tako velik padec porabe v gospodarstvu nakazuje tudi velik padec naše gospodarske rasti?

Ne povsem. Glavni razlog za padec je Talum. Ta je včasih trošil med 9 in 11 odstotkov vse slovenske elektrike, odkar pa so v Talumu ustavili proizvodnjo primarnega aluminija, tam porabijo le še 15 odstotkov električne energije kot nekoč. Ne glede na to pa ti podatki pričajo o krčenju proizvodnje, predvsem v najbolj elektroenergetsko intenzivnih panogah, kot sta papirna ali jeklarska industrija. Podjetnikom že leta pravim: Slovenija ni prijazna do elektroenergetsko intenzivnih panog. Smo v predelu Evrope, kjer so cene električne energije med najvišjimi, kjer smo vsi uvozno odvisni. V tem trenutku sta v najtežjem položaju Madžarska in Hrvaška, s tem da Madžari gradijo nuklearko, s katero sicer zaradi zaprtja ostalih objektov tudi ne bodo bistveno napredovali. Če zapremo TEŠ, bomo 40- do 50-odstotno odvisni od uvoza, Italijani sicer imajo dovolj proizvodnih enot, a ker v njih uporabljajo mazut in plin, elektriko raje uvažajo, Avstrijci pa so odvisni od vode in imajo kot mi v odstotkih zelo malo sončne energije.

Imajo pa Avstrijci več vetrnih elektrarn. So vetrne razmere tam drugačne ali je to prej posledica upora Slovenije proti vetrnicam?

Verjetno oboje, je pa dejstvo, da ima Avstrija veliko konstantnega vetra, Slovenija pa ne. Če piha burja, moraš vetrnice ustaviti.

Slovenija ni prijazna do elektroenergetskih intenzivnih panog. Smo v predelu Evrope, kjer so cene električne energije med najvišjimi, kjer smo vsi uvozno odvisni.

Elektroenergetiki ponavljajo, da je najbolj zavozila Nemčija, ki naj bi se preveč naslonila na vetrno energijo in sončne celice. Ampak zdi se, da epiloga še ni. Je mogoče, da bo Nemčija na koncu zmagovalka tega zelenega prehoda? 

V Nemčiji pa tudi na Danskem imajo danes najvišje cene za gospodinjstva v EU. Zakaj? Ker sta ti dve državi izdatno podpirali zeleni prehod. Nemčija je močno subvencionirala svojo industrijo. Domnevam, da je potem prek EU-zakonodaje želela ta koncept razpršiti po EU. Pariški podnebni sporazum govori o razogljičenju, zakaj tedaj ni bila omenjena jedrska energija, ampak le sonce in veter? Moj odgovor je, ker Nemčija nima tehnologije za proizvodnjo jedrskih elektrarn. A Nemčija je pri tem sprejela nekaj izredno tveganih odločitev, kjer so neznanke še vedno zelo velike.

Katere? 

Ena največjih neznank je vodik. Torej, ali bomo kadarkoli dobili tehnologijo, s katero bo mogoče skladiščiti presežke sončne in vetrne energije, na primer v obliki vodika. Je pa res, da smo tudi mi pred podobnimi velikimi dilemami. Sprejeti moramo težke odločitve, hkrati pa ne vemo, kakšne tehnologije bodo na voljo. Okoli 35 odstotkov elektrike, ki je porabimo, res lahko dobimo iz razpršenih proizvodnih obnovljivih virov, pri tem mislim predvsem na sončne elektrarne, vendar to ni vprašanje. Prvič je seveda vprašanje, ali se bo kadarkoli splačalo presežke električne energije shranjevati v obliki vodika. Danes je ta cena elektrike med 400 in 500 evrov na megavatno uro. Če pa pogledamo na drugo stran, je spet podobna dilema: če bomo gradili veliko nuklearko, potrebujemo temu primerno veliko rezervo, ki spet draži projekt. Rešitev bi bili manjši, tako imenovani modularni jedrski reaktorji, ki pa še niso razviti.

Nam se sicer zdi, da je prihodnost precej jasna. Plina ne bomo več smeli uporabljati, kupiti si moramo električni avto in toplotno črpalko ter na streho postaviti sončne celice. 

Drži, vendar na višjih ravneh sistem postaja zelo zapleten. Ne vemo, ali bo promet res šel v smeri električnih vozil, kar pa ni tak problem. Večji problem so toplotne črpalke. Avtomobile lahko polnimo ob poljubnem času, toplotne črpalke pa vklopimo vsi naenkrat, ko je hladno. Številni rokohitrsko rešitev vidijo v jedrski elektrarni, tukaj spet prednjači Gospodarska zbornica, ampak tržne cene jedrske energije ne bodo nikoli tako nizke, kot so bile v preteklosti. Angleži predvidevajo, da bo cena elektrike iz njihovih jedrskih reaktorjev v Hinkley Pointu v naslednjih 25 letih stala več kot 120 evrov za megavatno uro. Ni mogoče, da bi v Sloveniji zgradili novo jedrsko elektrarno, kjer bi bila ekonomska cena elektrike 50 evrov za megavatno uro.

Toliko, če se ne motim, so bile cene električne energije po finančni krizi. 

Da, in pri takšnih cenah se nobena investicija v proizvodnjo elektrike ne splača.

Ena največjih neznank je vodik. Torej, ali bomo kadarkoli dobili tehnologijo, s katero bo mogoče skladiščiti presežke sončne in vetrne energije, na primer v obliki vodika.

Kakšno stališče zastopate vi? Ena velika nuklearka, dve manjši ali kaj tretjega? 

V vsakem primeru, če se bomo torej odločili za nuklearko, moramo ob tem zgraditi še rezervne enote. Hkrati pa nove nuklearke ne bomo imeli še vsaj 15 let. Moje stališče je: tvegajmo teh nekaj deset milijonov in v tem vmesnem času postavimo plinske elektrarne. Natančneje, predlagal bi gradnjo od 300 do 450 MW plinskih elektrarn v Šoštanju, v Trbovljah in še morda v Brestanici. Nato pa bi si glede prihodnosti lahko pustili širok razpon možnih odločitev: torej odločitev za manjše, modularne reaktorje, velike jedrske, vetrno ali sončno energijo. Predvidevam namreč tudi, da se bo prej ali slej vojna v Ukrajini končala in da se bo ruski plin vrnil. V plinskih elektrarnah pa lahko uporabljamo tudi vodik. Teh 300, 450 MW bi najprej uporabljali za proizvodnjo elektrike, v prihodnosti bi lahko v njih uporabljali zeleni vodik, lahko bi bile tudi strateška rezerva države.

Z drugimi besedami, v naslednjih 15 letih bomo v Sloveniji v nekakšnem prehodnem obdobju, ko bodo tveganja glede oskrbe z elektriko visoka? 

Da, tako je, navzven se zdi, kot da živimo v nekem ugodju, dejansko pa nikakor ni tako. Naš glavni problem je TEŠ 6, kjer je proizvodnja lignita pošastno nizka – namesto predvidenega izkopa v višini 3,5 milijona ton ga izkopljemo le 2,5 milijona ali manj. Vse to zvišuje stroškovno ceno, še dražji bi bil uvoz premoga. In HSE zdaj ne ve, kaj storiti, kdo bo na primer kril izgubo, ki bo tam nastajala. Moja optimistična ocena je, da nas bo TEŠ 6 na leto stal od 170 do 220 milijonov evrov.

Naslednje leto bomo začeli postopoma, z dveletnim prehodnim obdobjem, uvajati novo tarifno shemo cene elektrike. Ne bo več dražjega dnevnega in cenejšega nočnega toka, ampak bomo dobili veliko bolj zapleten cenik … 

… v zadnjih dveh tednih sem o tem prebral veliko laži.

Janez Janša je rekel, da bi morali o tem na referendum, Jernej Vrtovec pa, da je država zelo dvolična, saj je prva spodbujala sončne elektrarne, zdaj pa bo tem povečala omrežnino. 

Sam sem ideal samooskrbnega Slovenca. Imam dve sončni elektrarni, eno na vikendu in eno na hiši. Uporabljam električni avto, zanj imam tudi polnilnico, imam toplotno črpalko. Kaj se bo zgodilo, če bo omrežnina višja, oziroma kaj se bo zgodilo, če se bo breme te omrežnine razdelilo drugače? Po mojih izračunih – in v tem sem zelo dober – se mi bo investicija v sončno elektrarno povrnila ne v sedmih letih, ampak v približno devetih letih, pri čemer je njena življenjska doba 25 let. Nove tarife, ki so nujne za pravičnejšo razdelitev bremen, ne bodo tako velik udarec za ekonomiko vseh, ki so šli v samooskrbo. Veliko, veliko večje tveganje zanje je cena elektrike. Sam pa predvidevam, da se bo referenčna cena elektrike v prihodnje ustalila med 110 in 130 evri, kar je tudi mejna, marginalna cena električne energije iz nove nuklearke.

Kako pa se boste vi konkretno prilagodili, ker ne bo več nočnega in dnevnega toka? Boste toplotno črpalko vklapljali čez dan le med 14. in 16. uro, toaster pa izključno med 20. in 22. uro? 

Ne pozabite, da bomo imeli tudi dveletno prehodno obdobje. Upam sicer, da bo agencija to shemo tudi malce poenostavila, brez dvoma pa bo prihodnost zahtevala malce več naših prilagoditev. Ko bomo dobili še več novih razpršenih virov energije, se bodo verjetno te tarife še bolj spremenile ali celo obrnile na glavo. Sedaj smo navajeni na visoke dnevne cene električne energije in nizke nočne cene, v prihodnje pa bo zelo verjetno ravno obratno. Osem mesecev na leto bomo imeli visoke nočne cene in nizke dnevne cene. Tudi režim obratovanja hidroelektrarn, črpalnih elektrarn bo verjetno drugačen. Poleti bomo akumulirali vodo čez dan in ponoči proizvajali elektriko. Ne glede na vse to pa moram poudariti še nekaj: denar za zdaj samo malce premetavamo, pri količini pobranega denarja smo na istem. Tako imenovanega zelenega prehoda za to ceno ne bomo dobili. Potrebujemo več, veliko več novih investicij.

Lahko pojasnite, zakaj? Eles, pišete v svojem letnem poročilu, bo v naslednjih desetih letih do leta 2032 investiral v električno omrežje 825 milijonov evrov, skupna cena investicij pa naj bi bila od dve do štiri milijarde. Kaj konkretno bomo dobili?

Eles ima zelo natančen desetletni razvojni načrt. Ena največjih postavk v tem načrtu je priklop velikih sončnih in vetrnih polj na prenosno omrežje. To nas bo stalo 170 milijonov evrov. Večja neznanka pa je desetletni investicijski načrt, ki ga je skupaj z elektrodistribucijskimi podjetji v preteklosti oblikoval SODO, torej Sistemski operater distribucijskega omrežja, ki ga je vlada konec leta 2022 dodelila nam, mi pa smo ga letos oktobra pripojili Elesu. Pri reviziji njihovih načrtov in pri upoštevanju nove metodologije smo dejansko prišli do manjše številke, njihove investicije bi morale znašati okoli 2,5 milijarde evrov. Vseh pet elektrodistribucijskih podjetij je v zadnjem obdobju investiralo 120 milijonov evrov na leto, po novem bi morala na leto vložiti 300 milijonov evrov, torej 2,6-krat več. Zaposliti bo treba nove ljudi, projektne vodje, nadzornike, pravnike.

Kaj bo pa pri njih največji strošek? 

Zaradi povečevanja števila toplotnih črpalk, naraščanja moči razpršenih virov, prehoda na pametna omrežja bo treba zamenjati večje število transformatorskih postaj, nato pa bo treba te postaje med seboj povezati. Velik strošek bo tudi zamenjava pametnih števcev, ker nekateri pametni niso dovolj pametni ali pa jih sploh še ni.

Eden od projektov, s katerim se ukvarjate, je tudi gradnja polnilnic za električna vozila. Te bi naj imeli vsakih 60 kilometrov na avtocestnem omrežju. Je tudi to del novih stroškov? 

Ne, to je ločen projekt, ki ne bo šel v breme tistih, ki plačujejo omrežnino. To bo Elesova nova gospodarska javna služba. Dve takšni parkirišči že gradimo v okviru EU-projekta Green Switch, eno v Kranju, drugo pa v Novem mestu. Za to bomo morali vzeti okoli 200 milijonov evrov bančnega posojila, postavili pa bomo vse razen končne polnilne infrastrukture. Se pravi, zgradili bomo parkirišča, uvoz nanje in izvoz z njih ter do parkirišč pripeljali elektriko, nato pa bomo organizirali avkcijo, s katero bomo poskušali najti najemnike. Tveganje je tukaj veliko, investirali bomo 200 milijonov, ni pa rečeno, da bomo našli primernega najemojemalca.

Prejšnja vlada vam je dvakrat odvzela omrežnino. Pri novih spremembah omrežnine dodatnega denarja ne bo. Kje boste torej vi in elektrodistribucijska podjetja našli te milijarde? 

Še huje, manjša poraba elektrike zaradi recesije ali zaradi gradnje sončnih elektrarn pomeni še manjše prihodke. Omrežnino bi dejansko morali dvigniti, razlog, zakaj je letos ostala nespremenjena, je v sprejetih ukrepih vlade in sprejete interventne zakonodaje, vse to pa je bilo mogoče realizirati zaradi naših predhodnih aktivnosti, od leta 2011 dalje. V Elesu so nam na primer v zadnjem obdobju zrasli drugi prihodki zaradi velikih razlik v cenah elektrike na različnih trgih, zaradi česar smo lahko služili pri prenosu elektrike po našem omrežju. Vlada je k temu prispevala dodatnih 170 milijonov. S temi viri bo Eles prevzel bremena elektrodistribucij, da te ne bodo zviševale omrežnin. Na dolgi rok pa se bomo morali zadolžiti. Tudi elektrodistribucijska podjetja se bodo morala zadolževati. Ta podjetja imajo sedaj količnik relativne zadolženosti v višini dvokratnika EBITDA (prihodek pred obrestmi, davki in amortizacijo, op. a.). Evropska elektrodistribucijska podjetja so dvakrat ali štirikrat bolj zadolžena. Eden od potencialnih virov je tudi Borzen, torej naš operater trga z elektriko, kjer imajo na računu 400 milijonov evrov.

Tudi ta denar bi lahko potrošili in s tem razbremenili pritisk na višanje omrežnin oziroma končne cene elektrike. Tako piše v predlogu energetskega zakona.

Ste za to, da se elektrodistribucijska podjetja dokapitalizirajo oziroma podržavijo in morda potem tudi združijo? 

Ne, nisem za to. Če je denar že na voljo, ga raje potrošimo za konkretne investicije.

Ministrstvo je za, opozarja, da je smiselno elektrodistribucije nacionalizirati pred tem velikim ciklom investiranja, sicer bodo v prihodnje zasebni manjšinski deleži veliko dražji. 

Vem, da tako meni, ampak vprašali ste mene.

Še ena od aktualnih idej je prepoved uporabe plina v gospodinjstvih. Ste za to, da se prepovejo?

Ta ukrep sicer še ni sprejet. Menim, da tam, kjer so plinovodna omrežja učinkovita, Ljubljana je tak primer, nima smisla prepovedovati uporabe plina. Glede novogradenj pa se strinjam. Res nima smisla kakorkoli spodbujati uporabo plina v primerih, ko ta na enostaven način ni na voljo. V osnutku tega zakona sicer piše, da bo mogoče podaljševati uporabo plinskih kurilnih naprav, če druge alternative ne bodo na voljo, ne gre torej za brezpogojno prepoved.

V Elesu sončnih elektrarn, ki niso stabilni vir, nimate najrajši. Koliko jih imamo sedaj v Slovenji in kje je meja, pri kateri jih še lahko nadzorujete? 

Letos septembra smo imeli malo več kot tisoč megavatov nameščenih sončnih elektrarn, verjetno bomo kmalu prišli do 1150 MW. Kje so omejitve? Do 1300 MW ta vir še uspešno obvladujemo.

Številni ne dobijo soglasja za postavitev sončnih elektrarn. To je sicer razumljivo, če lokalno omrežje ne more prenesti povečanih obremenitev, zanima pa me, zakaj elektrodistributerji ne upoštevajo realne moči teh elektrarn, torej senčenja, in zakaj ne upoštevate, da jih je mogoče po potrebi daljinsko izključiti. 

Za zdaj še nimamo integriranega sistema, s katerim bi lahko sončne elektrarne na daljavo povsem izklapljali ali omejevali. Je pa to zanimivo vprašanje. Sam se doslej z distribucijo še nisem ukvarjal v vseh podrobnostih. Res pa je, da ob najboljšem osončenju Slovenije sončne elektrarne pri nas delujejo s 73 odstotki svoje nominalne moči.

Prej ali slej bomo imeli referendum o nuklearki. Z vidika potrošnika električne energije me zanima, kaj bom dobil v zameno, če bom obkrožil za. Nižjo ceno elektrike?

Nehajmo govoriti o nižji ceni elektrike, ker je ne bo. Pozabimo na obdobje pred letom 2022. Nizkih cene elektrike ne bo. Glede referenduma pa, kakšna je sploh alternativa? Tisti, ki bodo rekli, da je alternativa sončna energija, zavajajo, ker za zdaj ni učinkovitih, ekonomsko vzdržnih tehnologij za proizvodnjo, hranjenje, transport vodika, nihče na svetu jih nima. Tisti, ki govorijo o malih modularnih nuklearnih elektrarnah, tudi zavajajo, ker tudi teh ni. Seveda, oboje lahko pričakujemo v prihodnosti. Smo torej v težki situaciji. Upam, da bodo kolegi v Gen energiji pošteno izračunali stroškovno ceno nove nuklearke, ker ne gre samo za objekt, ampak poleg razgradnje, skladiščenja goriva tudi za dodatne investicije v plinske elektrarne. Če nič ne naredimo, bomo uvozno odvisni ter na milost in nemilost prepuščeni mednarodnim cenam. Gotovo pa ne bomo na tej podlagi dobili cenejše elektrike.

Če bom obkrožil za, bom torej dobil nekakšno zagotovilo, da bom odvisen od domačih napak, ne pa od mednarodnih. 

Da, čeprav boste takrat že blizu upokojitve.

Ne glede na to pa ti podatki pričajo o krčenju proizvodnje v Sloveniji, predvsem v najbolj elektroenergetsko intenzivnih panogah, kot sta papirna ali jeklarska industrija.

Če izklopimo TEŠ, če izklopimo Krško, izgubimo vsaj 1000 MW moči. Ob tem, da se bodo verjetno potrebe po elektriki še povečevale. Bo na primer ena 1100 MW nuklearka sploh dovolj? 

Skupaj z Gen energijo smo naročili raziskavo, ki bo končana aprila in dala odgovor, kakšna vlaganja v električno omrežje so potrebna pri različnih scenarijih. Za zdaj kaže, da do 1600 MW moči nova vlaganja v elektroenergetsko mrežo ne bodo potrebna. Hkrati pa je za nas bolje imeti dve manjši, recimo 1100 MW elektrarni, ker je zaradi tega cenejša rezerva.

Ste tudi predsednik Energetske zbornice, kar pomeni, da odločate o plačah v energetiki, ki so najvišje v državi in se tudi usklajujejo z inflacijo. Povprečna bruto plača v Elesu je že okoli 4000 evrov. Kako lahko to opravičite? 

To pa ni res. Leta 2017 je začela veljati nova panožna kolektivna pogodba, kjer usklajevanja z inflacijo ni, razen seveda, če je to določeno v posameznih podjetniških kolektivnih pogodbah. Kot predsednik zbornice imam od julija na mizi tudi zahtevek sindikatov po drastičnem povišanju plač, kar sem ustavil. Ampak zakaj me niste vprašali za mojo plačo?

Ker vem, kolikšna je. Okoli 120 tisoč evrov bruto na leto in ni najvišja v energetiki. 

Drži. Če se primerjam z ostalimi, sem kar na slabšem, mar ne? V Plinovodih, ki so nekajkrat manjši od nas in so ravno tako sistemski operater, ima direktor – mislim, da – 50 odstotkov višjo plačo. Razlog je v tako imenovanem Lahovnikovem zakonu in v našem nekdanjem lastništvu Taluma.

Letos ste pripojili tudi SODO. V njem je bilo prej 33 zaposlenih, od teh je imelo pet ljudi individualne pogodbe, bili so torej poslovodstvo. Direktor je imel tudi višjo plačo od vas, čeprav ste najpomembnejše infrastrukturno podjetje v državi, drži? 

Drži, imel je 30 odstotkov višjo plačo.

Zanima me, ali so tukaj nastali kakšni sinergijski učinki? Ste kaj porezali stroške? 

Glede na zakonodajo po pripojitvi delavcem ostajajo iste pravice še dve leti, razen tistim, ki niso vezani na podjetniško pogodbo, direktor SODO ima torej sedaj seveda precej nižjo plačo. Sinergije bodo drugje, predvsem v boljšem pregledu dogajanja v slovenski elektroenergetiki, v učinkovitejšem pristopu pri izdelavi desetletnih razvojnih načrtov in še bi lahko našteval.

Bili ste sodelavec in sopotnik Roberta Goloba pri ustanovitvi Gen-I. Kakšno je vaše mnenje o našem predsedniku vlade danes? 

Sedanjega predsednika vlade sem spoznal že leta 1999, ko je bil državni sekretar. Spominjam se ga kot zagovornika liberalizacije trga z elektriko, bil je nekaj novega v takratni slovenski energetiki. Priznam, da me je pritegnil s svojim nekonvencionalnim pristopom in pogledom na prihodnost slovenske energetike. Najina skupna poslovna pot se je začela v začetku leta 2006, bila sva dvočlanska uprava, najprej v Istrabenzu energetskih sistemih in kasneje, ko sva skupaj z vodstvom Gen energije jeseni 2006 ustanovila Gen-I. Imel je vizije, sam pa sem bil zelo dober v računanju. Dilema je tedaj bila, ali vlagati v hidroenergijo v Bosni ali nekaj narediti v Sloveniji. Odločili smo se za slednje in tako je nastal Gen-I.

Moja optimistična ocena je, da nas bo TeŠ 6 stal od 170 do 220 milijonov evrov na leto.

V tem intervjuju sva govorila o nekem prehodnem obdobju, o velikih investicijah in transformaciji elektroenergetskega sistema. Kdaj bo teh težkih nepredvidljivih razmer konec, kdaj bomo prišli v Indijo Koromandijo? 

Bojim se, da bo Indija Koromandija ostajala kar v pravljicah. Predvidevam, da se bodo nekateri pozitivni učinki tega zelenega prehoda, predvsem pri padanju cen tehnologije in posledično nižji realni ceni električne energije, poznali nekje po letu 2035. Pred tem pa ne. Kot končni porabnik elektrike sicer upam, da se motim.