Komentar / Polbogovi z napako

Janko Lorenci

29. 12. 2023  |  Mladina 52  |  Kolumna

Blaž Brodnjak, šef NLB, govori o Sloveniji kot o oazi utopičnega socializma in ima več kot pol milijona plače. Tibor Šimonka, šef GZS, vpije o izkoriščevalski državi, a njegov Sij je dobil obilno državno pomoč, potem pa so si šefi razdelili mastne dobičke. Joc Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov in v osnovi davčni begunec, javka, da podjetja ubija lastna vlada.

To so drobci retorike naših menedžerskih in delodajalskih združenj, daleč najglasnejšega dela gospodarstva. Uporabljajo jezik zgodnjega kapitalizma, podobno kot janšisti vidijo za vsakim grmom socializem, zahtevajo socialno kapico, nižje davke, več državne pomoči, manjše pravice delavcev. Izstopili so celo iz socialnega dialoga, ostro napadajo vlado in se imajo kar naprej za žrtve.

A dejstva jih gladko postavljajo na laž. Borut Mekina je v prejšnji Mladini postregel s podatki, da daje naša država podjetjem več pomoči kot na primer Avstrija in Nemčija, da dobivajo zasebni podjetniki vsaj po pol milijarde evrov državnih subvencij na leto – več kot znašajo izdatki za socialno varnost. Tudi davki so nižji kot v Avstriji in Nemčiji.

Samim sebi se zdijo naši menedžerji in podjetniki krasni: uspešni, dvignjeni nad ideologijo in politične delitve, najzaslužnejši za razvoj Slovenije, hkrati pa izkoriščani in omejevani od države. Tako sliko malajo in pošiljajo v javnost tudi večinski mediji, do menedžerstva in delodajalstva izjemno nekritični. Javna tv je glede dogajanja v ekonomiji tradicionalno bosa, pri tiskanih dnevnikih pa je slepa podpora delodajalcem povezana tudi s tem, da so v lasti prav te ozkoglede menedžerske elite. Kakorkoli, slika menedžerjev kot gurujev in polbogov je, podobno kot v tujini, sfabriciran mit. Če bi ustrezal resnici, bi naše gospodarstvo cvetelo, slovenski menedžerji pa bi bili zaželeni v tujini. Niso zaželeni, na lestvicah konkurenčnosti pa v glavnem padamo.

Samoobjokovanje in samopoveličevanje menedžerjev in delodajalcev spremlja neskrita agresivnost do sedanje vlade. To ni nič novega; ti hrupni glasniki gospodarstva so praviloma bolj kot levosredinskim vladam naklonjeni Janševim, pač zato, ker so jim ideološko bližje, radodarne z davčnimi odpustki, sovražne do sindikatov itd. Tudi Janševo naskakovanje demokracije v tretjem mandatu jih očitno ni motilo, saj so pridno molčali, Brodnjak, na primer, pa navija za nastanek velike koalicije. Odnos do Golobove vlade je še ostrejši kot do drugih levosredinskih vlad, očitno zato, ker sedanja oblast s svojo mešano strankarsko sestavo (liberalci, socialdemokrati, socialisti), z nekaterimi poudarki koalicijske pogodbe in zaradi izrednih razmer (poplave, vplivi ukrajinske vojne …) nekoliko načenja status quo. Brodnjaki in pečečniki pa ta status krčevito branijo. Na Goloba, kariernega menedžerja, najbrž gledajo kot na izdajalca.

Za slovenske križe in težave, tudi ekonomske, praviloma krivimo politiko, menedžerje in lastnike kapitala pa neprimerno manj. To je v osnovi prav, saj je politika načeloma in po ustavi tista nadelita, ki določa pravila za vse druge. Težava je v tem, da sta politika in gospodarstvo neformalno močno prepletena, njuno razmerje pa v marsičem bolestno. V poosamosvojitvenem obdobju ga je najbolj spačila kaotična in politikantska privatizacija, izdelek politike, ki pa je tudi v gospodarski sferi ustvaril ozračje brezpravne samopostrežnice in brezobzirne polaščevalnosti. Politika niti kasneje ni spravila skupaj konsistentne razvojne in ekonomske politike, v državna podjetja je kadrirala »naše«, pogosto nesposobne, sprejemala neoliberalne dogme, ki uničujejo občutek za skupnost in imajo veliko neenakost za naravno stanje stvari. Z vsem tem je slabo vplivala na dogajanje v gospodarstvu, to pa je svoje slabosti prek lobijev, medijev, združenj … prenašalo nazaj v politiko. Tak medsebojni slab vpliv dveh najvplivnejših družbenih podsistemov je pripomogel tudi k temu, da so v menedžersko-podjetniških združenjih sčasoma dobili glavno besedo pečečniki, brodnjaki, šimonke …

Družba seveda potrebuje elite, tudi menedžersko in podjetniško. Ta elita deloma obstaja, a vsej tej sferi dajejo ton drugorazredneži, ki niso ne menedžerska ne nikakršna elita. Vsaka prava elita ima avtoriteto in je družbeno odgovorna. Družbena odgovornost menedžerjev pomeni, da razumejo, da je gospodarstvo samo del velike vezne posode, zelo pomemben, a nikakor samozadosten del; dobrega gospodarstva torej ni brez dobrega šolstva, znanosti, zdravstva, davki pa morajo biti zato ustrezno visoki in plačevati jih je treba v Sloveniji, ne v davčnih oazah. Ali drugače: brez dobre družbene infrastrukture je visoka dodana vrednost v gospodarstvu zgolj izjema. Položaj dodatno otežuje dejstvo, da je velik del gospodarstva v rokah tujih lastnikov. Dobički zato odtekajo čez meje, tuje lastnike baš briga naš razvoj, naša politika pa ga zato še teže prilagaja potrebam in specifikam te države.

Pri nas ne manjka resnih menedžerjev in podjetnikov, ki pa praviloma molčijo, čeprav zaradi pečečnikov, brodnjakov, šimonk celotno gospodarstvo izgublja ugled in avtoriteto. Pomanjkanje in izginjanje avtoritet v naši družbeni zmedi in hektiki je huda težava, a najhuje je, če izgineva avtoriteta celotnih podsistemov.

Slovenija bo napravila razvojni korak naprej le, če se bodo spremenili politika, gospodarstvo in preplet med njima. Najbolj odgovorna za preboj je politika, ki pa bo težko kaj premaknila, dokler bo stanje tako, da lahko Janša znova pride na oblast. To je svarilo tudi za medije, še zlasti RTV; vsaj po tretjem Janševem mandatu bi morali vedeti, da jih janšizem in ozkogledi ekonomizem na smrt ogrožata. Na potezi pa so tudi tisti deli gospodarstva, ki si zaslužijo poimenovanje elita.