Rebel Moon – Part One: A Child of Fire

proti

Vojna zvezd.

Če bi vam rekel, da gre za zgodbo o Kori (Sofia Boutella), mladi bojevnici, ki zbere ekipo (»specialiste«, kot so tat, general, pilot, mečevalka, krotilec zveri ipd.), s katero se upre tiranski bandi, ki hoče nedolžnim, naivnim, dobrodušnim kmetom zapleniti ves pridelek, bi mislili, da gre za reimaginacijo Sturgesovih Sedmih veličastnih (ali pa Kurosawovih Sedmih samurajev), toda v resnici gre za imitacijo Lucasove Vojne zvezd, sci-fi sago, ki se dogaja v oddaljeni galaksiji.

Ja, Kora je napol princesa Leia in napol Luke Skywalker, Gunnar (Michiel Huisman), njen buddy, je skoraj Han Solo, ja, uporniki se uprejo imperiju (Motherland), zavojevalcu in zatiralcu galaksije, ja, stormtrooperje vodi fašistoidni admiral Atticus Noble (Ed Skrein), novi Darth Vader, ja, med uporniki je tudi »C-3PO« (z glasom Anthonyja Hopkinsa), in ja, Korin izvor je tako skrivnosten, da nas v drugem delu te sage, Rebel Moon – Part Two: The Scargiver (Imperij vrača udarec?), ki pride aprila naslednje leto, gotovo čaka kak »Jaz sem tvoj oče«, toda vse skupaj je tako naivno mučno derivativno in tako agonično smrtno resno dolgočasno, da izgleda že kar komično. In ko se vam že zazdi, da je film – sicer en sam dolg specialni efekt – kaj ukradel pri Puščavskem planetu (ali Gospodarju prstanov ali Vesoljskih bojevnikih), ob ponovnem premisleku ugotovite, da je to le citat Puščavskega planeta (ali Gospodarja prstanov ali Vesoljskih bojevnikov), ki citira Vojno zvezd. Zacku Snyderju, ki je kariero začel impresivno (Zora živih mrtvecev, 300, Varuhi), se zdijo ti derivati tako pomembni, da jih poudari s slow motionom. To je vse, kar naredi z njimi. Ja, slow motion je vsa vsebina, ki jim jo vdahne. Drugih idej nima. Samoironije tudi ne. (Netflix)