Robin Vose: Indeks prepovedanih knjig 

+ + + +

Ko je z vznikom protestantizma Evropo preplavilo mnoštvo heretičnih misli, je papež leta 1559 izdal seznam prepovedanih del, njegovi nasledniki pa so ga dopolnjevali vse do sredine 20. stoletja.

Na njem so se znašli vsi, ki v zgodovini književnosti kaj pomenijo: od Erazma do Sartra. Na pogled enostavno početje – izdajanje seznamov, potem pa preganjanje bogoskrunskih avtorjev in bralcev. Toda kanadski profesor zgodovine v proučevanju tega fenomena odpre nesluteno brezno problemov. Indeks ni bil centraliziran: na pariški univerzi so imeli svojega, enako španski in portugalski inkvizitorji, beneški, parmski etc. Predvsem pa je bil za projekt potreben enormen intelektualni vložek. Komisije profesorjev so po dolgem in počez prebirale svetovno literaturo, kdaj prav pikolovsko – v Don Kihotu so odkrili en sam pregrešni stavek. Ker rimski cenzorji niso znali angleško, so Miltonove heretične misli tolerirali še stoletje po njegovi smrti, dokler jih niso naposled prepoznali v italijanskem prevodu. Konec 18. stoletja si jih je privoščil Mirabeau s knjigo o seksualni svobodi, na katere platnice je natisnil, da je izšla z dovoljenjem Vatikana. Četudi so Dekameron uvrstili med prepovedane, so bili primorani iskati rešitev glede na njegovo priljubljenost – na novo so ga izdali v prečiščeni izdaji. Resda so prepovedovali širjenje opolzkosti, a kot intelektualci niso mogli zanikati antike, pa so zanjo iznašli odvezo: Ovida, Katula in Homerja so navzlic obscenosti dovoljevali, ker so pisali v prefinjenem jeziku in slogu. Njihove prepovedi so sicer karierno onemogočile marsikaterega avtorja, a uvrstitev na indeks je pomenila najglasnejšo reklamo za prepovedane knjige. Zakon trga ter poplava tiskarn in piratskih izdaj sta sproti uničevala domet prepovedi.

Po svoje jih lahko občudujemo: 400 let so komisije eruditov prečesavale svetovno književno produkcijo, dokler niso projekta prepoznale kot Sizifovo delo.