Mitski: The Land Is Inhospitable and So Are We

+ + + +

Ameriška kantavtorica japonskih korenin Mitsuki Miyawaki, ena od protagonistk novega vala introspektivnih žalostink, ki so zadnja leta uzurpirale ameriško indie sceno, je slabo leto po zmagoslavju plošče Be the Cowboy (2018) napovedala umik z odrov. Slavo je videla kot prekletstvo, svojo vlogo v glasbeni industriji je prepoznala kot »produkt, namenjen kupovanju, prodaji in zauživanju«, fanatično naklonjenost zvestih fenov pa je doživljala kot toksično čaščenje, ki škoduje njeni samopodobi. A ker je hiperproduktivna glasbenica še naprej prekipevala od zamisli – ki so, kot glasno priča njena sedma plošča, pravzaprav postajale vse boljše in boljše –, je bila njena vrnitev na sceno le vprašanje časa.

Ravno ko je avtorica protestno zapustila družbena omrežja, se je njena glasba ironično kot požar razširila po TikToku, kjer suvereno kraljuje še danes: spokojna balada My Love Mine All Mine, največja uspešnica z nove plošče, je oktobra lep čas krasila prvo mesto na lestvici najbolj poslušanih skladb na platformi. Na lanskem albumu Laurel Hell je razmišljala o preizkušnjah in bremenih, ki jih je prinesel vesoljni uspeh njene glasbe – kot jasno namigne naslov, lovorike, s katerimi so jo ovenčali, doživlja kot pekel. Čeprav je ostala razmeroma zvesta značilnemu »sad-girl-indie« zvoku, je ploščo oplemenitila s precej zloščeno produkcijo, nostalgično po synthpopu osemdesetih let. To je vsekakor najbolj »poptimistična« izdaja v njenem opusu in po svoje, vsaj na trenutke, tudi najbolj neiskrena: številni skeptiki so predvidevali, da je z njo predvsem poravnala dolg do založbe Dead Oceans.

Prav zdaj, ko ni več pogodbeno zavezana k izdajanju nove glasbe, pa je posnela presežno ploščo, ki je nesporni vrhunec njene ustvarjalne poti. Pred leti se je Mitski preselila na obrobje Nashvilla – to je ena od redkih podrobnosti iz njenega zasebnega življenja, za katero vemo, saj se na očeh javnosti počuti nelagodno –, kar pojasnjuje countryjevske vplive, ki močno zaznamujejo novi album, še bolj pa ga zaznamuje osamljenost, v katero se je zatekla, da bi se umaknila izpod žarometov. The Land Is Inhospitable and So Are We je njeno najotožnejše in najintimnejše delo doslej. Ta zbirka pretanjenih, a vseeno precej melodramatičnih balad, ki jih ne zaznamuje samo country, ampak krmarijo tudi med folkovskim kantavtorstvom, orkestralnim popom vintidž narave in novodobnimi americana jeremijadami v slogu Lane Del Rey, poslušalca že pri prvi skladbi pahne v stanje globoke melanholije, ki se je še ure po izteku plošče zares težko otrese. A breme te otožnosti Mitski večkrat uravnoteži s subtilnim optimizmom, ki ima na velik del njenega zvestega občinstva skorajda katarzičen, če ne kar zdravilen učinek.