Komentar / Stopnica v negotovost

Janko Lorenci

5. 1. 2024  |  Mladina 1  |  Kolumna

Ljudje drobimo čas na leta, dneve itd., da se v njem laže znajdemo. A to je umetna delitev, čas je kontinuum in to velja tudi za vse večje dogodke. Vodijo nas procesi, zapomnimo si dogodke. Le redkokateri je omejen na eno samo leto. Tudi če je, ima vzroke praviloma prej, posledice pa se kažejo tudi kasneje. Isto velja za leto 2023.

Pečat mu je dajalo – kot že letom prej – nenehno nizanje kriz, permanentno krizno stanje, nova normalnost, za katero ne vemo, kdaj, kako in ali sploh se bo končala. Njena osnovna značilnost sta negotovost in nepredvidljivost v politiki, gospodarstvu, mednarodnih odnosih … Del te trajne krize sta vojni v Ukrajini in Palestini. Palestinska je zasenčila ukrajinsko, nobeni ni videti skorajšnjega konca. V obeh umirajo nedolžni ljudje, tisti, ki so vojni zakrivili (v Moskvi, Washingtonu, Bruslju, Kijevu, Tel Avivu …), so na varnem. Vojne kotijo nove vojne, vedno so ubijalske in nevarne, a odkar ima ducat držav jedrsko orožje, je igračkanje z njimi brezumen, samomorilski hazard.

Vojne maličijo družbe zmagovalcev in poražencev in tako načenjajo tudi demokracijo. Letos bodo volitve v kakih 50 državah s skupno nekaj milijardami prebivalcev. Številne bodo prelomne – v Ameriki, na primer, lahko Trumpova vrnitev na oblast pomeni zlom demokracije in pretres za ves svet. Nedemokrati se krepijo tudi v dozdevno trdnih demokracijah, na primer skandinavskih. Pogrezanje v avtoritarnost je povezano z morečim pritiskom kriz in izgubljeno vero v napredek, ta praznina budi strah pred prihodnostjo in poveličevanje preteklosti. Zagatni psihološki položaj koristi (skrajni) desnici, ki ima pri nagovarjanju množic prednost pred levo sredino – ni ji treba slikati prepričljive podobe prihodnosti, razočarane, zmedene volivce lahko za silo poteši z obljubami o vrnitvi v preteklost. Ki pa je idealizirana in se seveda ne more vrniti. Tako se nezadovoljstvo poglablja, leva sredina položaja ni sposobna resno izboljšati in demokracija peša naprej.

Podobno pogrezanje poteka v zvezi s podnebno krizo, najusodnejšim procesom našega časa. Nedavno je mednarodna skupina znanstvenikov posvarila, da vitalni znaki Zemlje še nikoli v človeški zgodovini niso bili tako slabi in ogrožajo življenje samo. Toda voz drdra po starem: s fosilnimi gorivi ozračje še naprej segrevamo, podnebni vrh v Dubaju je bil farsa. Številne države upočasnjujejo zeleni prehod z izgovorom, da navadni ljudje ne bi prenesli njegovih bremen. Zlovešč izraz tega nazadovanja je dejstvo, da podnebne aktiviste vedno pogosteje slikajo kot nevarne skrajneže in jim sodijo. Skratka, podnebje postaja brutalnejše, to pa dodatno kaotizira pospešeno geopolitično preurejanje sveta, ki grozi z novimi vojnami in novimi krizami.

Tako rekoč vse imajo korenine v sistemu, ki ga zaznamujeta površno nadzorovan neoliberalni kapitalizem in izvotljena demokracija. Oboje dela družbe strahovito neenake in konfliktne, hkrati pa z nenehno, sistemu imanentno rastjo nezadržno uničuje okolje. Sistem vzdržuje zlasti politično-gospodarska »elita«, ki ima od njega koristi. Množice so ujete v odvisnost od dela, v potrošništvo in množično propagando, v nesprejemanje žrtev, dokler je neenakost tako kričeča, v medsebojno spopadanje družbenih skupin, v tekmovanje med državami … Tako se status quo nadaljuje in nas rine proti prepadu. Svet je vsako leto materialno bogatejši – in manj varen. Bogati to dobro vedo – zato si na primer Zuckerberg gradi preživetveni bunker na Havajih, zato supermilijarderji sanjajo o begu v vesolje in zato se bogati zapirajo v gete. A dolgoročno tudi oni niso varni – lastne straže jih bodo pokopale, ko bo šlo zares, je v Guardianu zapisal Hamilton Nolan.

Nekako se bo treba skobacati/rešiti v postkapitalizem. Ne vemo, kakšen bo (kaj od kapitalizma bo ostalo) in kakšna bo pot vanj, mirna, nasilna ali kaj vmes. Tudi ni jasno, ali je kapitalizem sploh združljiv s trajnostnim razvojem ali ga je treba, če se hočemo rešiti, odpraviti scela. Kakorkoli, bližnjic mimo opustitve sedanjega sistema ni – to nam dopovedujejo klimatologi, pešanje demokracije in podnebna kriza, ta še zlasti. Razdejano družbo je nekako še mogoče obnoviti (to potrjujeta obe svetovni vojni), preveč opustošenega okolja pa sedanja civilizacija ne more preživeti. Znanost in tehnologija, z UI vred, sta nam lahko v veliko pomoč, a sami ne moreta prinesti odrešitve. Tudi individualno ekološko optimiranje ne more pomagati, če sistem ostaja enak.

Zavest o ogroženosti se veča, a podnebna kriza neusmiljeno pritiska, inercija sistema je mogočna, časa pa zmanjkuje. Tako končni izid sedanjega dogajanja – tega velikega hazardiranja človeštva s samim seboj – ostaja negotov. In tako bo ostalo, dokler si »elite« laže kot pravičnejši, bolj enak in sodelujoč svet predstavljajo apokalipso, propad sveta. In nadaljujejo vojne.

Lani je svet obnorel chatGPT, mali čudež UI. Kljub plahim poskusom, da bi njen razvoj regulirali, tehnološka podjetja in države tekmujejo naprej. Nadaljuje se tudi razprava, ali lahko UI postane človeku nevarna, si ga podredi ali ga celo uniči. Za tehnološke preboje in velike človeške izume nasploh velja, da so dvorezni meč. Pri UI je dvoreznost toliko večja, saj menda celo njeni ustvarjalci ne vedo dobro, kako v resnici deluje. Toda ali je čudno, da ne vemo, kaj bo z UI, ko pa niti zase nismo prepričani, da vemo, kakšni smo, zakaj smo in kam gremo.

A nekaj je gotovo: v takem času je najslabši fatalizem. Zanikovalci podnebnih sprememb nam šepetajo tudi to: tako hudo je, da se ne da več pomagati, vdajte se, ostanite negibni. Lažejo, to je še ena finta vseh statusquojevcev. To je čas za miganje, ne za fatalizem. Ker zmanjkuje časa, edine dobrine, ki je ni nikoli za nikogar dovolj.