Le ponovitev ti uredi misli. In srce.

Ko so navidez rutinske, vsakdanje poteze, prepolne revolucionarnega potenciala in smisla

za +

Tokijska zgodba. Popolni dnevi (Perfect Days, 2023, Wim Wenders).

Ko se Hirayama (Yakusho Koji), priletni Japonec, zbudi, pospravi posteljo, si umije zobe, uredi brke, zalije rastline, pogleda proti nebu in se nasmehne, potem pa sede v kombi in krene na odisejado po Tokiu, na road trip, ki vključuje čiščenje monumentalnih javnih stranišč (to je njegov poklic) in poslušanje klasičnih štiklov (začenši s House of the Rising Sun via The Animals), ki prihajajo z njegovih kaset (Nina Simone, Lou Reed, The Rolling Stones, Otis Redding, Patti Smith, The Kinks ipd.). Med kosilom gre v park in fotografira – vedno isto igro svetlobe in senc, ki pronica skozi vejevje in listje. Zvečer se vrne domov, med svoje kupe kaset in knjig – ter začne brati knjigo, ki jo je kupil za drobiž. Potem zaspi. In sanja. Črno-belo. Naslednji dan vse to ponovi. In tako vsak dan. Spet in spet. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Kot onemu vremenarju v Ramisovem Neskončnem dnevu.

Wim Wenders, ki je po dolgem času spet v vrhunski formi, vse to opazuje – tako kot je veliki japonski auteur Yasujiro Ozu, njegov junak (leta 1985 mu je posvetil doku Tokyo-Ga), nekoč opazoval življenja svojih protagonistov. Empatično, brez zlobe, jeze in cinizma. Hirayama – prijazen, velikodušen, melanholičen, kontemplativen, redkih besed (Nina Simone, Lou Reed, Otis Redding in Patti Smith govorijo namesto njega) – uživa v tem ponavljanju. Bolj ko se mu dnevi ponavljajo, večji je užitek. Vse svoje opravke in poteze pa ponavlja s takšno vnemo in preciznostjo, kot bi hotel v tem umazanem – in ja, zasranem – svetu zaščititi svojo zasebnost, svoj užitek, svojo srečo, in kot bi vedel to, kar ve Constantin Constantius, Kierkegaardov alter ego v Ponovitvi, sloviti filozofski dramediji nravi: da namreč ponovitev nikoli zares ne uspe (in da se mu ta nemožnost ponovitve ponavlja na vse mogoče načine), a da prav njen vsakokratni neuspeh ustvari tisti »čudežni« presežek, nekaj novega, izvirnega, presenetljivega in transformativnega. Novo in transformativno nastane le skozi ponovitev. Le ponovitev ti uredi misli. In srce.

Hirayama, ki se mu vsak dan ponovi, kot da je prvič, se z vsakega road tripa vrne čistega srca. In čistih misli. Glede na to, da ima doma po eni strani kupe kaset in knjig in da se po drugi strani preživlja kot čistilec javnih stranišč, bi si lahko mislili, da žaluje za stvarmi, ki jih je zamudil, toda: kaj, če ni ničesar zamudil? Kaj, če v njegovi osamljenosti ni nič mučeniškega? Kaj, če ni le Murnauov Zadnji človek, hotelski vratar, ki konča na stranišču? Kaj, če je ponavljanje edini način, da ujame svoje sanje? In kaj, če je njegovo čiščenje javnih stranišč – njegova brezmejna, meniška skrb za javno, skupno dobro – le njegov prispevek k razrednemu boju? Hirayama je ultimativni varuh javnega. Navidez rutinske, vsakdanje poteze, ki jih opravlja, so torej prepolne revolucionarnega potenciala. Ponavljanje je prepolno smisla. Ne osamlja ga, temveč osmišlja. In osrečuje. Zbuja ga, ne pa ustavlja. (Kinodvor)

L6p5rdt2ZRg