Še en gol za zmago

zadržan

Zadnji bodo zadnji.

Ko je nogometna reprezentanca Ameriške Samoe leta 2001 kvalifikacijsko tekmo z Avstralijo izgubila z rezultatom enaintrideset proti nič (najhujši poraz v zgodovini kvalifikacij), so se ji vsi posmehovali. Povsod so vrteli gole s te tekme. Nacija je šla skozi več kot le pet faz žalovanja.

Vratar Nicky Salapu je postal globalni vic, Ameriška Samoa pa globalni otrok – o nogometu »tam« nimajo pojma! Jasno, to je bila tekma, ki je klicala ekranizacijo – in Še en gol za zmago, sicer posnet po istoimenskem dokuju iz leta 2014, je natanko to: »inspirativni« film o skupini simpatičnih, odbitih, deprivilegiranih outsiderjev, ki hlepijo po odrešitvi – po tem, da bi na kaki tekmi dosegli vsaj en gol, ali pa da bi izgubili le za deset ali petnajst golov (pač v slogu Ledene steze, v kateri zmago za jamajško ekipo v bobu predstavlja že to, da preživi spust po olimpijski stezi). Odrešitelj je kakopak tujec, genialni belec, evropski trener (Michael Fassbender), ki tudi sam potrebuje odrešitev ( jezen, zapit, zavožen ipd.), nogometna reprezentanca je kakopak »družina«, vsi predsodki se stalijo, Jaiyah Saelua (Kaimana) postane prvi transpolni nogometaš, ki nastopi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, Nicky Salapu dobi priložnost, da se iz bedaka prelevi v junaka, vse je tako patetično predvidljivo, da deluje kot emocionalno izsiljevanje (predvidljivejši in bolj emocionalno kičasti so le še filmi o »božičnem duhu«), Taika Waititi pa Samoance tako samozadovoljno karikira in infantilizira, kot da bi se skušal pokloniti holivudski eksotizaciji tretjega sveta. (kino)