Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

+ + +

Pisatelj na prelazu

Katarina Marinčič (1968) je v prejšnjih proznih delih pokazala precejšnjo jezikovno izbrušenost, bolj kot zgodba so jo zanimali sofisticirani opisi in poglabljanje v notranjo dinamiko protagonistov, pač ustrezno njenemu siceršnjemu profesorskemu in prevajalskemu početju. Ženska s srebrnim očesom, sicer krajši roman z zapletom in zgodbenim obsegom novele, je ena redkih njenih proz, v katerih se ne vrača v preteklost, temveč srednjeletnega protagonista in rezonerja, pisatelja Emila, postavi v tukaj in zdaj, v zaostrene razmere čisto blizu njegovega resda urejenega, a precej neodločnega vsakdanjika.

Emil se namreč med počitniško odsotnostjo družine odpravi na potep. S kolesom, mimo sestričnine hiše, pri čemer v njem vznikajo notranji monologi, v katerih mater prepričuje, kaj vse mu je preprečilo, da bi se oglasil. Že takrat spoznamo njegov rigidni notranji svet, ki se težko spoprime z novim, še bolj se to pokaže, ko obtiči v prenočišču z bifejem, v katerem se dogaja marsikaj, za Emila tudi marsikaj skrivnostnega in šokantnega; v spodleteli uvodni konverzaciji zamolči, da je predvsem pasant, in potem prenoči in potem še.

Vmes se mu namreč zgodi naravna katastrofa, vetrolom na prelazu med Kranjsko in Štajersko odkriva strehe in podira drevesa, on pa se znajde z nabrito žensko z mreno na očesu v ujmi v gozdu, in ker sledi njenemu zgledu, preživi, pobuškan in pretresen, pa vendar. Ženska izgine, Emil, že prej slabo zapisan pri pragmatičnih domačinih, pa začne najedati reševalcem, naj jo poiščejo, njo, ki je nihče ne pozna in ne pogreša. Obišče tudi njeno kolibo, če to res je, Emilova in z njim bralčeva ontološka tesnoba in negotovost sta namreč motor te pripovedi, vendar se pravzaprav ustraši. Prelaz zapusti brez odgovorov, odpre se mu brezno, pred katerim se mu vrtinčijo različne razlage in scenariji, vendar je nesposoben stopiti korak naprej. Posebej še, ker ga domačini, kasneje tudi žena, prepričujejo, naj se raje odpočije, da je z njegovo zaznavo morda kaj narobe.

Kadar gre za zaznave in za nekredibilne pripovedovalce, zbegane še bolj kot njihova bralna publika, smo pogosto znotraj privilegiranega področja moderne proze. Tokrat je razblažena, saj ima zgodba katastrofičen okvir in tudi zunanje dogajanje, vendar je Emilovo mrzlično poganjanje za dokazom, da ženska s srebrnim očesom obstaja in da bi jo morda moral opisati drugače in bi jo potem prepoznali tudi drugi, iskanje temelja, jamstva za obstoj in ohranjanje razumnosti.

Emil pobegne, vmes vidimo, da mu s klasiki in tujimi jeziki podloženo razumevanje položaja ne koristi, v svetu je tujek (tujec), prav v kafkovskem smislu, brez preživetvenih veščin, kakršne imajo lokalci, ki so mu nedoumljivi. Nekateri so prav načitani, drugi sproščeno neposredni. Trk svetov je spet slogovno produktiven, Emilova vzvišena govorica seveda živahno trči ob jezik tistih, ki več znajo z rokami, in Katarina Marinčič je natančna v zapisu pisateljevega asociacijskega kroženja.