Maestro

proti

A Star Is Porn.

Bradley Cooper je rekel, da je dirigiranje za Maestra, film o slovitem dirigentu in skladatelju Leonardu Bernsteinu (Zgodba z zahodne strani), treniral šest let. Bolje bi bilo, če bi šest let treniral kajenje – Bernstein, ki ga igra Cooper, namreč nima ves čas v roki dirigentske paličice, temveč cigareto, a drži in kadi jo tako, kot da ni še nikoli kadil. In kot da le fejka. Varno kajenje. Razumete: Cooper ni kadilec. Pa tudi – ne spodobi se. Kajenje je politično nekorektno. In tu je problem: v Maestru je vse varno. Politično korektno. Nobenega tveganja. Bernstein je biseksualec, ali bolje rečeno – poročen gej. Toda svojih ljubimcev se praktično ne dotakne. Tako so gejevske prizore snemali pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Razumete: Cooper ni gej, zato ne more »predaleč«. Zakaj bi iritiral »svojo« publiko? Okej, z enim ljubimcem, mladim klarinetistom, se ravno nameni poljubljati, a ga žal preseneti žena, kostariška igralka Felicia Montealegre (Carey Mulligan), tako da potem iz vsega skupaj ni nič. Prekleto! Se žena loči? Ne, kje neki – Felicio je že davno ustavil. In ustavila je ni njegova homoseksualnost, temveč njegova toksičnost – njegov šovinizem, njegov seksizem, njegov patriarhalni fašizem. Vse mora biti podrejeno njegovi ustvarjalnosti, njegovi umetnosti, njegovemu skladanju – njegovemu dirigiranju.

Naloga njegove – čedalje depresivnejše, nevidnejše in obupanejše – žene je, da je očarana. Da ga občuduje in obožuje. Da mu daje koncesije. Da je njegova fenica. Kaj je njeno trpljenje v primerjavi z njegovo genialnostjo? Ja, naloga ženske je, da je njegova vdana in zvesta publika. Manični Bernstein, alias Lenny, vse spreminja v publiko. Vsem dirigira. Vse se mora vrteti okoli njega. Še dobro, da ga je koncertna publika sprejela – bolje da je dirigiral v dvoranah kot pa v politiki. Cooper je v promocijskih intervjujih pripovedoval, da je bil Bernstein tako genialen in karizmatičen, da so vsi obnemeli, ko je vstopil v sobo ali dvorano, še več – ženske so prenehale biti pianistke, ker so ugotovile, da z njim ne morejo tekmovati. Vse ostale je odpihnil. Cooper v Maestru, ki izgleda tako, kot bi bil posnet pred tridesetimi, štiridesetimi leti (za televizijo), vtis njegove karizmatičnosti ustvari tako, da kamero prilepi nanj, no, nase – kamera ga ves čas boža, objema, poljublja, ljubkuje, slavi, občuduje. Nič čudnega, da vsi drugi kar izginejo – drugih ni! Toksičnost je nekaj zapeljivega, šarmantnega, veselega, melodičnega in sprejemljivega – znak genialnosti. Maestro, produkt egoizma in narcizma (oh, in simptom dobe »genialnih«, »božanskih« stvariteljev, kot so Bezos, Musk, Zuckerberg ipd.), za moško toksičnost ne čestita le Bernsteinu (idolu in mentorju Lydie Tár), ampak tudi sebi.

In seveda – Maestro, pravi kompulzivni oskarjevski pornič toksičnosti, je film, s katerim Cooper, ki ves čas kar žari, čestita sebi, češ: le genij lahko igra genija. Od tod logika: ker je genij (ker »postane« glasba), je lahko nezajezljivo toksičen. Toda mar ne živimo v času, ko je ravno nasprotno: geniji padajo, ker so toksični. O tem, da je bil Bernstein podpornik in gostitelj militantnih črnih panterjev, ni ne duha ne sluha – Maestro hoče biti pač varen. (Netflix)